V prenesenem pomenu se namreč radi poistovetijo z liki tega filma, vzporednice vlečejo tako z njihovo umetnostjo kot tudi z njihovim načinom življenja.

Prvo razstavo so pripravili v galeriji Equrna. V želji, da skupina slikarjev ne bi bila monotona, so k vsaki naslednji razstavi povabili novega avtorja. Tako so leta 2002 k sodelovanju povabili slikarja Gregorja Kokalja, pozneje še kiparja Mirka Bratuša, pred dvema letoma se jim je pridružil še slikar Matej Čepin. Tokrat se predstavljajo z novo razstavo v Kvartirni hiši v Celju, pridružuje pa se jim slikar Živko Marušič.

Neformalna umetniška skupina
Skupna nit vsem petim slikarjem, ki so vključeni v najnovejšo razstavo Divjih v srcu, je oljna slika z zgodbo, ki išče vsebino z izrazito močno barvno tonaliteto. Sicoe, Kobal in Kalan slikajo izključno z oljnimi barvami, Čepin k olju dodaja tudi smolo, Marušič pa poleg olja primeša še barvne pigmente in vosek, so zapisali ob razstavi.

"Divji v srcu so pravzaprav neformalna umetniška skupina, kar pomeni, da delujejo sicer samostojno, vsak zase, a se vsakih nekaj let na ogled postavijo tudi družno, v smislu reka v slogi močnejši, kakor pravijo umetniki."

Da pa se skupina ne ponavlja in da v resnici ostaja zvesta lastnemu imenu, k sodelovanju vsakič pritegnejo še kakega divjega v srcu. Živko Marušič je, denimo, že leta 1998, ko se je v Sloveniji pojavil močan val konceptualnih umetnikov, v Moderni galeriji opozarjal s samostojno razstavo “Slika je mrtva – Naj živi slika!”. Bojazen, da bo klasično slikarstvo šlo v pozabo, seveda ni od včeraj. V 21. stoletju se je poleg konceptualizma razvila tudi novomedijska umetnost, ki vključuje povezovanje sodobnih umetniških praks s tehnologijo. Oni vztrajajo pri klasični slikani podobi na dvodimenzionalni podlagi. "Formativno tako ostajajo zvesti klasiki, medtem ko vsebinsko delujejo sveže, mladostno, igrivo."

Parafraza sodobnega sveta
Divji v srcu so razstavo v Ljubljani in pozneje v Mariboru poimenovali Poglej lisjaku v oči. Tokrat se predstavljajo v Celju, ob tem pa pripravljajo gostijo in sprašujejo najprej sami sebe, nato pa še občinstvo: “Zakaj imaš tako velike oči?” Gre za dobro znano vprašanje iz pravljice o Rdeči kapici, ki ga postavi v postelji ležeči babici, ob tem pa ne ve, da je tisto pod odejo pravzaprav preoblečeni volk, ki je pravkar snedel njeno babico. Parafraza sodobnega sveta se po njihovih besedah ponuja brez navlake nepotrebne genialnosti: volk v 21. stoletju lahko na vprašanje le lakonsko pomežikne z očesom in odvrne: "Ker te je strah."

"Gre za zgodbo, katere vsebina z razstavo ali vsaj s tematiko slik nima ničesar skupnega, je pa vendarle v idejnem in likovnem pogledu pomembna, saj je čutna, emocionalna, divjaška, predvsem pa srčna in zato docela iracionalna – identično hektičnemu času preteklih skorajda dveh let," pravijo umetniki.

Umetniška dela bodo na ogled do 31. oktobra.