Neprofitna organizacija Index on Censorship, ki se bori za svobodo govora, je objavila izsledke raziskave Komu služiti? Kako kitajska komunistična partija cenzurira umetnost v Evropi; intervjuvali so več kot 40 umetnikov, kuratorjev, akademikov in izvedencev s področja kulture.
Številni kulturniki kitajskega rodu, ki živijo v Evropi, poročajo, da še vedno čutijo pritisk, da se samocenzurirajo – bojijo se, da bi v nasprotnem primeru posledice lahko občutili njihovi svojci na Kitajskem. Drugi poročajo, da so bile njihove razstave odpovedane zaradi političnega pritiska komunistične partije, tretji pa, da so opazili, da jih nadzirajo domnevni kitajski agenti. Več evropskih inštitucij je v zadnjih letih odpovedalo dogodke, ki bi lahko ujezili Peking, saj niso hoteli tvegati umika kitajskega financiranja in dostopa na kitajsko tržišče. Raziskava prinaša dokaze o "močnih finančnih vezeh in dobičkih, ki so povezani s kitajskim trgom in organizacijami, povezanimi s komunistično partijo."
Situacija se zaostruje
Poročilo navaja različne pristope k zajezitvi kritične umetnosti. Praviloma gre bodisi za diplomatski pritisk, neposredne grožnje posameznikom bodisi za podpiranje prodržavne umetnosti, ki naj bi "pripovedovala pozitivne zgodbe o Kitajski". Oblast je od prihoda Ši Džinpinga na oblast leta 2013 občutno zaostrila svoj nadzor nad svobodo izražanja na vseh frontah, od medijev do poslovnega sveta in kulture.
Partija samocenzuro med kulturniki spodbuja s pomočjo taktik nadzora, zasliševanj, nadlegovanja in celo telesnih napadov, beleži Index. Intervjuvani kulturniki poročajo o grožnjah, ki so jih prejeli njihovi svojci na Kitajskem, pa tudi v Hongkongu in Tajvanu.
Nazoren primer kitajskega vpliva je bil incident leta 2015, ko so na Tajskem in v Hongkongu "posebne sile" ugrabile pet sodelavcev založbe Causeway Bay Books. Eden od njih je pozneje poročal, da so jih transportirali na celinsko Kitajsko in jih nato v priporu obtožili trgovanja s prepovedanimi knjigami.
"Poročilo pokaže, kako daleč seže moč Kitajske in kako agresivne so njihove taktike," je za portal Artnet komentiral direktor organizacije Jemimah Steinfeld. "To ni neko obskurno početje na marginah, to je vse močnejše orožje v kitajskem arzenalu za oblikovanje njihove podobe v tujini. Nadzirati hočejo, kako ljudje dojemajo in razpravljajo o Kitajski, ter neusmiljeno kaznovati vse, ki kurirajo ali ustvarjajo umetnost, ki jo razumejo kot nevarno."
Nikoli ne veš, kako učinkovite so bile grožnje
Iz Pekinga poskušali preprečiti dve razstavi v Avstraliji živečega disidentskega kitajskega umetnika: lani je bil Badiucao povabljen v Brescio v Italiji, letos pa v Prago. Kljub diplomatskim svarilom mestoma in dotičnim institucijam sta bili obe razstavi speljani – a to je bolj izjema kot pravilo, ugotavljajo pri Indexu. Navajajo tudi Badiucaa samega. "Mislim, da so grožnje dejansko učinkovale, saj sem hotel razstavo peljati še v druge kraje po svetu, pa vedno naletim na zid."
Na udaru niti niso samo umetniki kitajskega rodu. Leta 2018 je londonsko gledališče s sporeda umaknilo postavitev po predlogi indijskega dramatika Abhisheka Majumdarja, ki v drami Pah-la tematizira vstajo v Tibetu leta 2008. Predstavo so nato uprizorili drugje, a je Majumdar za poročilo navedel, da je bil v določenem obdobju zasledovan in celo pretepen, ker pravic za predstavo ni hotel prodati nekemu gledališču v Šanghaju.
Precejšnjo vlogo igrajo tudi tesne finančne vezi med Evropo in Kitajsko. Jens Galschiøt, ki se je tragediji na Trgu nebeškega miru leta 1989 poklonil s skulpturo Steber sramote, se spominja, da so mu odpovedali gostovanje na Danskem. Posredoval je namreč župan mesta, kjer bi skulpturo morali razstaviti – izkazalo se je, da so lokalne oblasti prejele precejšnjo količino kitajskih investicij.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje