Razstava s preprostim naslovom El Greco na ogled postavlja 70 slikarskih del umetnika, ki je zaznamoval špansko umetnost poznega 16. in zgodnjega 17. stoletja. "Ta razstava je bila že zdavnaj potrebna, tudi zato, ker muzejska zbirka v Budimpešti hrani največje število El Grecovih slik v Evropi, takoj za Španijo," je ob nedavnem odprtju razstave dejal direktor muzeja László Baán. Postavitev bo na ogled do 19. februarja prihodnje leto.

Po direktorjevih besedah razstava vključuje novo pridobljeni Portret svetega Alojzija Gonzage, eno od prvih slik, ki jih je El Greco naslikal po prihodu v Španijo. Olje na platnu je muzej kupil na junijski dražbi pri dražbeni hiši Christie's. Več kot 40 slik so za to priložnost v Budimpešto posodile ugledne javne, zasebne in cerkvene zbirke v Evropi in drugod po svetu, med drugim Prado in Muzej Thyssen-Bornemisza v Madridu, Louvre v Parizu, londonska Narodna galerija in Narodna umetnostna galerija v Washingtonu.

Kustosinja razstave Leticia Ruiz Gomez je dejala, da je prva slika, s katero se obiskovalci srečajo, Sveti Sebastijan, ki jo je opisala kot "odlično alegorijo Grecovega življenja in izjemnega potovanja, ki ga je vodilo od Krete prek Benetk in Rima v Španijo".

El Greco (1541–1614) se je, kot pove njegov vzdevek, rodil na Kreti kot Domenicos Theotocopoulos. Na Kreti je njegovo prvo likovno udejstvovanje zaznamovala bizantinska tradicija, po odhodu v Benetke pri 26 letih pa se je formiral pod vplivom beneških mojstrov. Učil se je v delavnici Tiziana in občudoval dela Jacopa Bassana in Tintoretta.

Ko je leta 1570 stopil na rimsko prizorišče, je s svojo obravnavo religioznih prizorov odgovarjal protireformacijskim zahtevam. Po dveh letih se je namenil proti Pirenejskemu otoku, kjer si je ustvaril zavidljivo kariero, v kateri mu ni zmanjkalo naročil, dober zaslužek pa mu je omogočal razsipno življenje.

El Grecu je v svojem delu uspelo uskladiti stilizacijo bizantinskega sloga, ki ga je obvladal že kot ikonopisec na Kreti, z realizmom, dramatiko in perspektivo italijanske (pozne) renesanse. Slikal je svetniške figure v ekstazi, ki jo je protireformacija tako zelo cenila, saj da veliko močneje nagovorijo gledalca. Prepoznavne so njegove dolge sloke figure, odete v draperije hladnih manierističnih barv, ki vse bolj izgubljajo realistično oprijemanje telesa ter se približujejo skoraj samostojnim nemirnim barvnim ploskvam. Iz njih pa se proti nebu pobožno ozirajo obrazi z v ekstazi orošenimi očmi.

El Greco je umrl v Toledu leta 1614, nato pa bil za nekaj let pozabljen. Znova ga je zaradi skoraj že abstraktnega pristopa k barvnim ploskvam, ekspresije in dramatičnosti znova odkrilo zgodnje 20. stoletje, ki je v njem prepoznalo vizionarskega predhodnika.