Razstava, ki nosi podnaslov Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije, predstavlja dela več kot 50 avtoric in avtorjev. Odpirajo jo danes, na ogled pa bo do 14. aprila 2024.

Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije – gre torej za delujoče ali s Slovenijo povezane umetnice oz. umetnike – je mogoče razumeti kot tiste, ki izražajo vprašanje spola v temi umetniškega dela, ali kritično, ironično ali subverzivno uporabljajo sloge, tehnike, medije, ali si zamišljajo ali prakticirajo metode umetniškega ustvarjanja in delovanja na način, ki predstavlja odklon od konvencionalne predstave avtonomnega umetniškega dela oziroma avtorstva in njegovega predvidljivega učinka reprodukcije patriarhalno-kapitalističnega reda, beremo ob razstavi.

Vsem delom s feministično pozicijo je skupna namera, da s svojim imaginativnim in afektivnim potencialom za artikuliranje idej in konceptov poskušajo v vznemirljivih vizualnih, materialnih, prostorskih, performativnih in procesualnih oblikah doseči učinek, ki je transformativen in produktiven za trajno družbenopolitično spremembo.

Za vse primere začetkov feministične umetnosti v Sloveniji je ključno spoznanje, da artikulirajo družbeno diskriminacijo na podlagi spola kot temeljno temo umetniške izjave ali metodo umetniškega dela. Podobno kot drugod po svetu tudi za umetniško produkcijo v Sloveniji velja, da feministične teme proniknejo v horizont umetnosti in kulture na splošno šele takrat, ko postanejo zahteve po enakosti spolov dovolj jasno artikulirane v širšem družbenem prostoru.

To se je v Jugoslaviji zgodilo z nastopom novega feminizma v poznih 70. letih 20. stoletja, v Sloveniji pa je gibanje novega feminizma formuliralo vprašanja enakosti žensk in spolnih manjšin kot politično zahtevo v času civilnodružbenih gibanj v 80. letih. Vse odtlej ustvarjajo avtorice in bistveno redkeje avtorji v Sloveniji dela, ki pričajo o tem, da je feministična zavest o neenakosti spolov vse izraziteje produktivna, z njo povezane teme pa segajo na vse več področij družbenega in osebnega.

Področja in teme, ki opredeljujejo interes umetnic in umetnikov na pričujoči razstavi, so področja, ki sicer zadevajo interes feministične teorije, družbenih gibanj in politične akcije. Pojavljajo se kot univerzalne feministične teme, ki v perspektivi vprašanja diskriminacije po spolu skozi prizmo presečnosti z drugimi polji diskriminacije, predvsem delom, razredom, raso, nacionalnostjo in identitetami LGBTIQ+, izrišejo številne specifične položaje, osebne ikonografije, figuracije, spomine, raziskave, performativne akcije in individualne umetniške izjave.

Na razstavi sodelujejo Lina Akif, Zemira Alajbegović, Milijana Babić, Mirjana Batinić, Urban Belina, Saša Bezjak, Vanja Bućan, Vesna Bukovec, Jasmina Cibic, Lea Culetto, Ana Čigon, Eclipse, Elena Fajt, Andreja Gomišček, Olja Grubić, Marina Gržinić, Dejan Habicht, Đejmi Hadrović, Ida Hiršenfelder, Hiša na hribu, Maja Hodošček, Tjaša Kancler, Jasna Klančišar, Andrea Knezović, Tatiana Kocmur, Neven Korda, Mankica Kranjec, Anka Krašna, Rok Kravanja, Meta Krese, Tanja Lažetić, Agate Lielpētere, Aprilija Lužar, Dušan Mandič, Lela B. Njatin, Daniel Petković, Jovita Pristovšek, Tadej Pogačar & P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnosti, Urška Preis, Marija Mojca Pungerčar, Maruša Sagadin, Duba Sambolec, Simona Semenič, Mojca Senegačnik, Zvonka T Simčič, Nataša Skušek, Maja Smrekar, Alenka Spacal, Saša Spačal, Zora Stančič, Aina Šmid, Ajda Tomazin, Jasmina Založnik, Lana Zdravković (KITCH) in Nada Žgank.

Kustosinja razstave je Martina Vovk, kot kustos asistent je pri postavitvi sodeloval Kristjan Sedej.