Razstava z naslovom Fernand Léger: Novi časi, nove radosti združuje več kot 40 slik, risb, grafik, fotografij, del na tekstilu in filmov. Postavitev se začne leta 1914, ko je v njegovo kubistično fazo, v kateri je ustvarjal na začetku drugega desetletja 20. stoletja in vse do smrti leta 1955, zarezala izkušnja prve svetovne vojne.

Če je pred vojno slikal abstraktno preobražene ženske akte med kopanjem in zdrobljene forme žensk, kadilcev in drugih podob modernega življenja, je po mobilizaciji avgusta leta 1914 prevladala motivika orožja, letal in vojakov v jarkih.

Izkušnja vojne prinese novo likovno govorico
Na razstavi je denimo na ogled delo Stroju podobna zmeda ... Vojaki kvartopirci iz leta 1917, kjer nered zdrobljenih form pokaže surovo realnost, v katero je bil tedaj že nekaj let ujet svet. Léger je dve leti preživel na fronti in utrpel hude poškodbe zaradi vojnega plina v bitki pri Verdunu. Leta 1917 je bil odpuščen iz vojske in v tistem letu je tudi nastala slika Vojakov kvartopircev, ki preobraženi spominjajo na monstruozne figure, skoraj robote, v katerih je zrcaljena srhljiva izkušnja vojne, ki jo je imel za seboj. "Osupnil me je pogled na top 75 mm v sončni svetlobi. Magičnost svetlobe na beli kovini. To je zadostovalo, da sem pozabil na abstraktno umetnost let 1912 in 1913. Zaradi surovosti, raznoterosti, humorja in odličnosti nekaterih mož, ki so me obdajali, njihov precizen občutek utilitaristične realnosti sredi situacije, kjer je šlo za življenje ali smrti, v kateri smo bili ... sem želel slikati v slengu v vsej njegovi barvitosti in mobilnosti," je umetnik razmišljal o novem delu.

Prav Vojaki kvartopirci zaznamujejo prehod v Légerjevo naslednjo, neke vrste mehanično, fazo, ko je figure in objekte preobražal v cevem in strojem podobne forme, ki se zdijo kot kovinske vegetacije. Pod močnim vplivom Paula Cezanna, kubizma, konstruktivizma in futurizma je ustvaril t. i. umetnost strojev kot izraz utopične harmonije med človekom, naravo in tehnologijo. V njegovih podobah živih barv je mogoče razbrati tudi analogijo med človekom in strojem ter izrazit antimilitarizem.

Pozneje se je osvobodil tesne formalne vezi s tehnologijo in začel ustvarjati sproščene ter igrive barvne kompozicije, ki svobodno lebdijo v prostoru. Umetnik, ki se je oplajal ob novih oblikah komuniciranja, kot so bila tisk, oglaševanje in grafično oblikovanje, in bil pod vplivom futurizma neko obdobje zazrt v prihodnost, se je leta 1935 srečal tudi s stoletji staro umetnostjo romanskega knjižnega slikarstva. Ko je bil namreč leta 1935 v New Yorku, kjer so v Muzeju moderne umetnosti pripravili razstavo njegovih del, se je obrnil na umetnostnega zgodovinarja Meyerja Schapira po priporočilo, katero umetniško delo si najbolj izplača ogledati v mestu. Ta mu je priporočil španski rokopis, t. i. Beatus oziroma Komentar k Apokalipsi iz sredine 10. stoletja, ki je po mnenju priznanega umetnostnega zgodovinarja v svoji ploskoviti obravnavi barv in navsezadnje surovosti oblik vplivalo tudi na poznejša Légerjeva dela.

Slikar, ki se ga zaradi stiliziranih form in palete čistih ter elementarnih barv omenja tudi kot napovedovalca poparta, je pozneje slikal školjke in listje, lebdeče na abstraktni podlagi, nato pa na platno vrnil človeško figuro, zdaj jasnejšo, manj razdrobljeno, še vedno pa stilizirano. Tu so kolesarji, akrobati, gradbeni delavci med malico, s katerimi je proslavil malega človeka in njegov vsakodnevni boj.

Razstava vključuje tudi rekonstrukcijo murala, ki ga je ustvaril za Mednarodno razstavo umetnosti in tehnologije v Parizu leta 1937. Prav tako osvetljuje Légerjevo sodelovanje z arhitektoma Le Corbusierjem in Charlotte Perriand, videti pa je mogoče tudi njegov eksperimentalni film iz leta 1924 Le ballet mecanique (Mehanični balet). Razstava bo odprta do 17. marca.