Ustvarjalni opus Nataše Segulin ni obsežen, saj se s fotografijo intenzivno ukvarja šele nekaj let, a je dovolj enovit, da lahko iz fotografskih ciklov izluščimo bistvene značilnosti njenega ustvarjalnega pristopa, je ob razstavi zapisala kustosinja Nataša Kovšca.
"Podobe so prežete s svojevrstnim mirom in tišino, kar priča, da so odsev avtoričinih občutij, vtisov, razpoloženj, njenega navdušenja nad lepoto sveta – tudi kadar gre za nepoetične podobe kontejnerjev ali lesenih palet."
V seriji Lumen (2019), ki se navezuje na bogato zgodovino zapuščenega koprskega servitskega samostana, kjer je bila nekdaj porodnišnica, svetloba zaznamuje tako novo življenje kot tudi upanje na obnovo propadajočega kulturnega spomenika. V zadnjem ciklu, nastalem letos, ki ga lahko ravno tako navežemo na avtoričin intimni odnos do kulturne dediščine, pa svetloba ponazarja njene popotne impresije.
Projekt vključuje posnetke treh različnih sakralnih objektov. Avtorica osrednjo vlogo na fotografijah dodeli svetlobnim učinkom, ki na trdni arhitekturni osnovi ustvarjajo množico neopredeljivih, imaginarnih oblik.
Vizualna pripoved se začenja s štirimi minimalističnimi, že povsem abstraktnimi kompozicijami, ki prikazujejo prehajanje svetlobnih obrisov v povsem črne sence. Osredotoči se torej na bistvo fotografskega medija: namreč lastnost fotografije, da zaustavi potek časa in v drobcu sekunde ohrani izginjajočo svetlobo. "Atmosfere trenutka pa ne gradi samo z učinki svetlobe in senc, ampak tudi s kontrasti med mehkobo senčnih obrisov in vertikalnimi grafizmi, za katerimi se polagoma odpira pogled v nedoločljiv prostor," pojasnjuje kustosinja.
Rafinirane podobe, ki utelešajo žar upanja
Impresije Nataše Segulin lahko po besedah Nataše Kovšca označimo kot izrazito čutne podobe, ki so izraz njene fascinacije nad svetlobnimi pojavi, s katerimi nam posreduje subjektivno doživljanje specifičnega prostora in časa; a ne le občutenja konkretnih sakralnih prostorov, v katerih svetloba zaznamuje vse neizrekljivo in nadčutno, ampak tudi duha časa. Svetlobne zapise namreč lahko po avtoričinih besedah razumemo tudi kot metaforo stanja današnjega sveta, na katerega so legle sence nepredvidljivosti. Hkrati pa njene rafinirane podobe vedno utelešajo tudi žar upanja. "Vendar dela nikakor niso enopomenska, prav nasprotno: nedefiniranost minljivih svetlobnih oblik omogoča tudi nam, gledalcem, da v njih prepoznavamo asociativne podobe, ki vzdramijo naše misli," sklene misel kustosinja razstave.
Nataša Segulin, ki se je rodila leta 1948 v Kopru, je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Več let je bila zaposlena kot novinarka in urednica ter zadnjih 12 let kot odgovorna urednica na TV Koper-Capodistria, Televizije Slovenija.
Fotografija jo je začela mamiti že med študijem umetnostne zgodovine in pozneje med novinarskim delom na področju kulture. V celoti se je fotografiji posvetila po upokojitvi leta 2011, njen pogled nanjo pa je sooblikovalo spremljanje dela s kamero, montaže, priprave prispevkov, reportaž, oddaj in obiskovanje razstav.
Nauk skritih najdišč rimskega imperija
Kot pravi, se je veliko naučila tudi na potovanjih ob spremljanju življenjskega sopotnika arheologa in fotografa Slavka Ciglenečkega pri raziskovanju odmaknjenih ter skritih najdišč rimskega imperija na treh celinah. K njenemu pogledu na fotografijo pa je prispevalo tudi srečanje z mednarodno priznano umetnico in fotografinjo Diano Lui.
Od leta 2014 je svoje delo predstavljala na osmih samostojnih razstavah v Sloveniji, na Hrvaškem in v Avstriji. Na skupinskih razstavah doma in v tujini sodeluje od leta 2013.
V galeriji Srečišče bodo njene fotografije razstavljene do 28. novembra.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje