Po več razstavah se je s svojim četrtim ciklom Lumen podala v še en specifičen način ustvarjanja, v “pisanje” fotografske knjige. Fotografska knjiga kljub sicer dolgi tradiciji pravi razcvet doživlja v zadnjem desetletju.

Kot je zapisala umetnostna zgodovinarka Renata Štebih, termin označuje knjigo, v kateri so fotografije edini konstitutiven element naracije. Ne gre zgolj za nizanje podob oziroma naracijo posamezne, ampak za enovito pripoved s podobami. Ob prvem stiku s fotografijami cikla stopimo v prostor senc, teme in propada. A avtoričina zgodba nekega propadajočega, stoletja starega objekta se bere drugače.

V ospredju je svetloba, ki ji sledimo v treh poglavjih, ko postopoma razkriva in deidealizira. V prvem poglavju prodirajoči svetlobni snopi odstirajo drobne detajle in ustvarjajo mistične, sanjske podobe. Nato nas lumen popelje v otipljivejše, a se v celoti podreja geometričnosti. Šele v tretjem poglavju osvetli izmučeno telo nekdanje porodnišnice in zidove sleče do prepoznavnosti. Kot še piše Renata Štebih, je neizprosen, razkrije bedo, toda obenem prinaša upanje, svetlobo in toplino ...

Nataša Segulin je diplomirala leta 1973 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, potem pa je bila dolga leta zaposlena kot novinarka, urednica in zadnjih 12 let kot odgovorna urednica na TV Koper-Capodistria. S fotografijo se je spogledovala že med študijem umetnostne zgodovine in pozneje med dolgoletnim novinarskim delom na področju kulture, v celoti pa se ji posveča zadnjih osem let po upokojitvi. Sodelovala je na več skupinskih in samostojnih razstavah.