Oblikam, ki jih Bricljevi materiali tvorijo, so skupne značilnosti prekata, kalupa ali podporne strukture, manj umestljivi pa so viseči plastični prekati, napolnjeni z gelom za prhanje.

Kot so zapisali v galeriji, "gel, ki ga zlahka prepoznamo po značilnem vonju, verjetno predstavlja gledalcu najbolj domači element postavitve, ki pa ga tu, iztrganega iz vsakdanjega konteksta, lahko vidimo v povsem drugačni luči".

Prostori prehodov in mej
Za celotno postavitev bi lahko rekli, da ustvarja učinek presečišča med domačim in zlahka prepoznavnim na eni strani ter neumestljivim in tujim na drugi. V eksponatih gledalec lahko vidi navezave na vidike zasebnih bivalnih prostorov, na generične okrasne predmete javnih in komercialnih središč ali pa na virtualne prostore.

Določeni vidiki postavitve bi se lahko znašli v katerem koli izmed navedenih kontekstov, spet drugi v nobenem, pri čemer celoten prostor preveva atmosfera neumestljivosti. "V tem pogledu ima postavitev veliko skupnega s t. i. liminalnimi prostori, kraji, ki jih doživljamo ne kot prostore z lastno identiteto, ampak kot točke prehoda, kakršne so na primer čakalnice ali letališča," so zapisali v galeriji.

Prostor razstave je točka prehoda ne le ljudi, ampak vseh objektov, ki ga sestavljajo. S tem evocira tako zasebne kot javne in tudi virtualne prostore, saj nobeden izmed omenjenih prostorov ni več jasno razmejen od drugih, specifiko vsakega pa gre iskati zgolj v začasni obliki preseka, ki ga tvori z drugimi, so dodali.

Maks Bricelj (1991) je leta 2016 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2021 končal še podiplomski študij kiparstva. Svoje delo je predstavil na razstavah 1991 (DobraVaga, 2016), Pajčevine (Nočna izložba Pešaki, 2019), Brief Silence (Hiša kulture v Pivki, 2019) in V stanju neustreznega delovanja (Kino Šiška, 2019). Udeležil se je tudi več skupinskih predstavitev v Ljubljani in drugih krajih.