Pomembnost posameznega umetnika je ocenjena in točkovana med drugim na podlagi pregleda razstav v skoraj 300 muzejih, recenzij v specializiranih publikacijah, nakupov vodilnih muzejev in nagrad. Nemara v nasprotju s pričakovanji pa se ne upoštevajo prodajne cene in prihodki od umetnin, prodanih na dražbah. Lestvico Umetnostni kompas (Kunstkompas) za revijo Capital pripravlja novinarka Linde Rohr-Bongard iz Kölna, navaja ZDF-ov spletni portal.

Na drugem mestu je prav tako kot lani končal Bruce Nauman (1941), sodobni konceptualni umetnik iz ZDA. Ustvarja v kiparstvu, fotografiji, videu in performansih, v svojih delih pa izraža zanimanje za jezik, ki se manifestira na igriv način, za naravo komunikacije in inherentne probleme jezika – ter tudi vlogo umetnika kot oddajnika in manipulatorja vizualnega jezika.

Tretje mesto je znova pripadlo nemškemu kiparju in slikarju Georgu Baselitzu (1938), ki slovi po svojih "na glavo obrnjenih slikah". Velja za upornika in provokatorja, ki nasprotuje vsem konvencijam, tudi v njegovi domovini so bili do njega včasih zelo kritični – doživel je tudi zaplembo platna Die grosse Nacht im Eimer zaradi domnevne nespodobnosti.

In tudi na četrtem mestu ni spremembe, saj ga je znova zasedla nemška sodobna konceptualna umetnica Rosemarie Trockel (1952), ki s svojimi deli izpodbija tradicionalne predstave o ženskosti, kulturi in umetniški produkciji ter se poglablja v vprašanja politike, erotike in fantazije. Pri ustvarjanju uporablja širok spekter materialov – vključno z videom, keramiko, risbo in najdenimi predmeti.

Lestvica prinaša tudi naziv "zvezda jutrišnjega dne", ki ga je – zaradi starosti za marsikoga nekoliko presenetljivo – prejela 92-letna Japonka Jajoi Kusama, znana po ponavljajočih se vzorcih, iz katerih tvori pogosto že kar psihedelične podobe. V 70. letih preteklega stoletja se je po burnem obdobju v New Yorku in vrnitvi v domovino prostovoljno odločila za življenje v psihiatrični ustanovi. Umetnica tudi v visoki starosti zagnano ustvarja in je po lastnih besedah trenutno v svoji drugi zlati dobi. Med zvezde jutrišnjega dne so vključeni umetniki, ki so v preteklem letu zbrali največ dodatnih točk, a še niso med 100 najpomembnejšimi še živečimi umetniki te lestvice.

"Če je slika vredna milijone, si jo ljudje ogledujejo zato, ker je draga"
Gerhard Richter se je rodil leta 1932 v vzhodnonemškem Dresdnu, ki ga je zapustil le nekaj mesecev pred postavitvijo Berlinskega zidu, in sicer s pomočjo prijatelja, ki ju je s takratno ženo pretihotapil v Düsseldorf. Richter posledično ni nikoli več videl svojih staršev.

Še v času življenja v Dresdnu so bile med njegovimi prvimi naročili freske veselih in od zdravja pokajočih delavcev, ki so bile seveda ustvarjene v duhu socialističnega realizma. Po selitvi v Düsseldorf in srečanju z umetnostjo Zahoda je svojo kariero posvetil raziskovanju uveljavljenih slikarskih žanrov.

Med Richterjeva najbolj prepoznavna dela najbrž spadajo družinski portreti, ki deloma dajejo vtis starih, umazanih časopisnih izrezkov, s čimer njihov avtor na neki način preizprašuje vlogo svoje lastne družine in celotne Nemčije v drugi svetovni vojni. Taki sta na primer sliki Teta Marianne, ki je bila psihično bolna ter so jo nacisti internirali in usmrtili, in Stric Rudi, ki je bil nacistični vojak in je padel v boju.

Leta 1983 se je preselil v Köln, leto 1995 je prineslo prelomnico, saj mu je MoMA takrat plačala tri milijone dolarjev za serijo slik, naslovljeno Oct. 18, 1977. Serija je nastala kot odziv na sojenje in brutalno usmrtitev skupine mladih nemških anarhistov in teroristov.

Leta 2015 so na dražbi v Londonu za rekordnih 41 milijonov evrov prodali njegovo delo z naslovom Abstraktna slika, ki je tako postala najdražja na dražbi prodana slika še živečega umetnika. Gre za živopisno sliko iz leta 1986, ki je pravzaprav ena Richterjevih najljubših slik, pred prodajo pa je bila na ogled v muzeju Ludwig v Kölnu.

Richter je skozi svojo dolgo kariero ustvaril več kot 3000 slik, vendar jih skoraj 40 odstotkov visi po muzejih, tako da trg še ni zasičen z njegovimi deli. In čeprav njegova dela dosegajo astronomsko visoke cene oziroma prav zaradi tega, je pred časom izrazil popolno nestrinjanje s takim razvojem umetnostnega trga. Prepričan je, da gre v umetnosti le še za spektakel, saj z umetnostjo samo to nima prav nobene povezave. Po njegovem mnenju je to le še "čisti kult osebnosti", je povedal za časopis Die Zeit.