"Človeški glas je najmočnejša forma komuniciranja in tonalnost je tukaj ključna," je prepričan umetnik, zato želi pred bližajočim se 29. marcem, ko naj bi Velika Britanija izstopila iz EU-ja, svojim rojakom ponuditi možnost, da (še enkrat) povedo, kakšne so ob tem njihove skrbi, pomisleki, želje in pričakovanja. Te bodo lahko delili v telefonski govorilnici, ki bo po navedbah portala Art Newspaper stala na obali Kenta, usmerjena pa bo proti Franciji.

Za izraz svojega mnenja bodo imeli obiskovalci slab mesec dni časa. Telefonsko govorilnico bo 1. marca postavil na prodnato plažo v Dungenessu, ki je najbolj jugovzhodna točka britanskega otoka. Obiskovalci bodo v govorilnici pustili sporočila, ki jih bo umetnik posnel, zatem pa bodo naložena na splet. Tako želi na enem mestu arhivirati mnenja ljudi ob brexitu. "S snemanjem sporočil, ki jih bodo udeleženci projekta pustili Evropi, želim ujeti človeškost javnega mnenja in v debati o brexitu preslišane glasove."

Za oddajo svojega glasu oziroma izraz svojih misli udeležencem v projektu v resnici ne bo treba v Kent. Tistim, ki jim bo obala predaleč, lahko sporočilo pustijo na spletni strani projekta, ki ga je umetnik naslovil +44 ... pustite sporočilo Evropi. Na strani bo mogoče tudi v živo spremljati dogajanje v telefonski govorilnici.

"Želimo, da bi projekt izpadel čim manj privržensko," pravi Cassie Beadle, direktorica Galerije Cob, ki zastopa umetnika. "Ne iščemo sovražnega govora, ampak da ljudje izrazijo jezo in se zavzamejo za stvar." Zbran avdio- in videomaterial bo zbran v stalnem digitalnem arhivu, pozneje pa vključen v Sweeneyjevo videodelo. "V tem ključnem času Velike Britanije in Evrope se mi zdi pomembno, da arhiviramo čim več osebnih 'izpovedi'," umetnikove besede povzema portal Art Newspaper. Sam vidi arhiv kot pomemben prispevek v poskusu razumevanja in doživljanja tega trenutka danes in v prihodnosti.

Joe Sweeney (1991) se v svojem delu pogosto nanaša na banalne vidike našega vsakdana, prek katerih komentira hitro spreminjajoč se čas, v katerem živimo. Z iskanjem spregledanih in zavrženih detajlov naših življenj kliče gledalca k premoru, premisleku o vsakodnevnih interakcijah, ki jim običajno ne namenjamo veliko pozornosti. Pri tem se pogosto opira na občutke, ki jih vzbuja nostalgija (v primeru aktualnega projekta je ta element telefonska govorilnica), od koder vodi gledalca k premisleku o družbenih, političnih ali intimnejših težavah našega časa.