"Kakor pravi Kosovel; 0=∞ in ∞=0, tudi mi govorimo o neskončnosti. O neskončnosti gledališča kot prostora imaginacije," so zapisali organizatorji.

Dela govorijo "o svetu, v katerem se zdi, da je človek postal odvečen. O spomenikih sedanjosti. O ničnosti minljivosti. Nič ni odvečno, nič ni potrebno," so še poudarili.

Življenje z zasloni in večno vračanje enakega
Vstopna točka v umetniško izkušnjo je spoznanje o vpetosti človeštva v sodobno tehnologijo in spone vsesplošne digitalizacije.

"Otroci so najlažje tarče, odrasli pa zgolj nemi opazovalci. Kaj lahko naredimo? Kdo dejansko govori? Do kam vse skupaj gre? Informacija je postala nafta 21. stoletja, manipulacija resnica, svoboda suženjstvo," so organizatorji zapisali o delu Poglej, kdo govori! Omarja Ismaila.

Zadnji človek v vesolju se bo verjetno vrnil k njihovemu čaščenju po tem, ko se bodo grmade "modernih" objektov sesedle same vase, pravi predstavitev instalacije, ki jo pripravlja Gal Škrjanec Skaberne in nosi naslov Večno vračanje enakega.

Mati Zemlja in spomini
"Diktatura niča ima uničujoče posledice. Vsi govorijo o vremenu, nihče pa ničesar ne naredi," pravi predstavitev instalacije Hotimirja Knifica Ciklon B, v katero so vključeni deli besedil iz knjige Boštjana Videmška Plan B.

Kakšno je (še vedno) lahko mesto in pomen človeka v ekosistemu planeta ob predpostavki, da nismo odvečni, se umetnik Leon Curk sprašuje v delu Letni časi.

"Mati Zemlja še vedno daje žito in rojeva potomce, človek na njej pa ima še vedno lahko srce, uresničuje ideje in mirno sobiva. Domišljija je brezmejna," izpostavi.

Dogodkov se vedno spominjamo drugače, kot so se v resnici zgodili, pa je izhodišče instalacije Špele Škulj z naslovom Stvari, ki jih ne naredimo.

"Kaj ostane od preteklosti? Zakaj določenih stvari nikoli v življenju ne naredimo? Obstajajo različne različice preteklosti. Različne zgodovine. Različne realnosti. Različna vesolja. Različni pomeni, posrkani v permanentni Nič," opozarja.