Raziskovalci so omenjeno študijo objavili v članku v reviji International Journal of Bipolar Disorders. V njem so predstavili dokaze, da je bil genialni slikar Vincent van Gogh pred smrtjo, 29. julija 1890, vse bolj odvisen od vina in absinta. Njegova poslednja tri leta življenja pa so bila med najbolj umetniško produktivnimi – v tem času je naslikal več kot 30 avtoportretov in serijo sedmih slik sončnic, navaja britanski The Guardian.

V mladosti je van Gogh razvil znake bipolarne motnje razpoloženja, prav tako pa je imel simptome mejne osebnostne motnje. "To se je najverjetneje poslabšalo ob kombinaciji alkoholizma in podhranjenosti, ki sta skupaj z naraščajočo psihološko obremenjenostjo vodila v krizo, med katero si je odrezal uho," so zapisali avtorji raziskave, ki jo je vodil profesor psihiatrije Willem Nolen z univerze Groningen na Nizozemskem.

Van Gogh je bil, zatem ko je ženski v javni hiši izročil svoje uho, med decembrom 1888 in majem 1889 trikrat hospitaliziran v Arlesu v Franciji, nato pa so ga maja premestili v bolnišnico za duševne bolezni v občini Saint-Remy-de-Provence. Umetnik je med dvema obiskoma bolnišnice zapisal, da trpi za "nevzdržnimi halucinacijami", anksioznostjo in nočnimi morami. Stanje je opisal kot "mentalno ali nervozno vročico oziroma norost".

Vse zaradi prisilnega obdobja brez žlahtne kapljice?

Raziskovalci so predlagali, da so simptomi lahko povezani s prisilnim obdobjem brez alkohola. Dvema alkoholnima delirijema so sledile hude depresivne epizode, vsaj eno od njih pa so spremljali psihotični simptomi. Od vsega tega si umetnik ni popolnoma opomogel, kar je na koncu vodilo k samomoru.

Teorija sledi pregledu 902 van Goghovih pisem – 820 jih je napisal bratu Theu in drugim sorodnikom – in intervjujem s tremi zgodovinarji, ki so umetnika poglobljeno preučevali.

Alternativnih teorij za norost ne manjka

Teorija alkoholnega delirija odvzema moč drugim teorijam, povezanim z van Goghovim duševnim zdravjem, denimo – da je trpel za shizofrenijo, bil okužen s sifilisom, se je zastrupil z ogljikovim monoksidom. Po pisanju The Guardiana pa avtorji raziskave ne izključujejo možnosti epilepsije v zadnjih mesecih življenja – ta bi lahko vodila k zelo spremenljivim izrazom anksioznosti, zablodam in halucinacijam.