Špela Škulj si med drugim zastavlja vprašanja, kako nas definirata osebno lastno in družinsko ime, kje so naše korenine, kaj je tisto, kar neizbežno podedujemo in kaj tisto, kar ostane za nami, ter kaj, ko lastno ime ni lastno samo eni osebi, temveč si ga deli z več osebami.
V Teži zapuščine se zrcalijo heterogeni žanrski pristopi, zaznamovani z avtoričinim subjektivnim pogledom, ki se stikajo na presečišču realnega, verjetnega in fikcije, sama postavitev pa se navdihuje v formalizmu in konceptualizmu 60. let minulega stoletja, je zapisala kustosinja razstave Jasna Jernejšek.

Po besedah kustosinje se je projekt začel, ko je avtorica prejela pošto na svoje ime, a očitno namenjeno drugi osebi. Med brskanjem po spletu je nato ugotovila, da obstaja več oseb z istim imenom in priimkom, kot ga nosi sama, in med sabo niso v nikakršnem sorodstvenem odnosu. Presenetilo jo je dejstvo, da v danem trenutku osem oseb, imenovanih Špela Škulj, živi vzporedna življenja, v katerih si (nevede) delijo osebno lastno in družinsko ime in čas, v katerem soobstajajo.

Ženska in otok, s katerima si delim ime
Avtorica je stopila v stik z drugimi Špelami Škulj in jih povabila k sodelovanju v spoznavnem eksperimentu. Odzvalo se jih je pet in nastala je serija Ženska, s katero si delim ime (2022), sestavljena iz portretov, posnemajoč konvencije portretne fotografije 80. let 20. stoletja z značilnim modrim ozadjem. Portrete dopolnjujejo zvočni zapisi, v katerih se predstavijo. Njihove življenjske zgodbe, strnjene v kratke izjave, lahko gledalec bere individualno, lahko pa jih razume kot življenjsko zgodbo ene osebe, ki vzporedno živi možne različice sebe.

Podobno zmes realno-fiktivnega predstavlja avtoričino iskanje družinskih korenin, katerih izvor najde na otoku Škulj, ki je del otočja hrvaških Kornatov. Potovanje avtorica zaključi s simbolnim zavzemanjem otoka, tako da si z na njem najdenimi predmeti prisvoji posamezne dele otoka. Delo Prisvajanje otoka (2022) predstavlja enega od možnih scenarijev tvorjenja osebne zgodovine in mitologije, nostalgično vračanje k izvoru in koreninam, vezanim na konkreten prostor, četudi so te povsem fiktivne, je še zapisala kustosinja razstave.

Špela Škulj (1982) pri svojem ustvarjanju večkrat naslavlja tudi temo ekologije in nepovratnega vpliva človeka na okolje. Svoja dela je predstavila na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Za svoje delo je prejela več priznanj, med drugim je zmagovalka natečaja za fotoknjigo (2016) v organizaciji Galerije Photon ter dvakratna nominiranka za nagrado skupine OHO (2019, 2022).