Paula Gauguina (1848–1903) je konec 19. stoletja začela navdajati precejšnja naveličanost umetniške scene svojega rodnega Pariza, saj je menil, da je evropska civilizacija "umetna in konvencionalna". To je v njem vzbudilo željo po vnovični povezanosti z občutkom čistosti, za katerega je verjel, da ga je mogoče najti v "nedotaknjenih" civilizacijah. Tako se je leta 1891 odločil zapustiti Francijo in svojo družino ter odpluti na Tahiti in pozneje še na otok Hiva Oa v Francoski Polineziji, kjer je preživel večino preostanka svojega življenja. Umrl je v starosti 54 let v Atuoni na otoku Hiva Oa.

Na platnih ujeto vzdušje življenja na tropskem otoku
Gauguinove slike južnega morja z močnimi in živopisnimi barvami, ki jih je navdihnil preprost vsakdan Tahitijcev, so gledalstvu prenesle vzdušje življenja na tropskem otoku. V tem obdobju je ustvaril veliko število pomembnih del, ki so znana še danes – portreti žensk na plaži, med obiranjem, posedanjem pod drevesom, uživanja sadja in tudi upodobitve napol golih otočank.

Umetnika je torej pritegnil mit o eksotičnosti teh otokov, in čeprav je zavzemal protikolonistično pozicijo, se je spuščal v vprašljive odnose, med drugim tudi s 13-letnicami. S svojimi južnomorskimi upodobitvami je po mnenju kustosov razstave prispeval k oblikovanju mita, ki je že prej krožil po Evropi. Več evropskih pomorščakov 18. stoletja je namreč v svojih potopisih otoke, kot je Tahiti, slikalo kot utopične naravne raje, kjer se svobodna in javno izkazovana ljubezen prakticira kot religija.

Zaman iskan nedotaknjen tropski raj
Vendar Gauguin na koloniziranem otoku ni našel tega obljubljenega nedotaknjenega južnega raja. V svojem popotniškem dnevniku s Tahitija, naslovljenem Noa Noa, je leta 1901 zapisal, da se mu "gnusi celotna evropska trivialnost" ter je "razočaran nad stvarmi, ki so bile tako daleč od tega, kar sem si želel in predvsem predstavljal." A kljub tem na svojih slikah ni upodobil svojega razočaranja ali sledi kolonizacije.

"Paul Gauguin – Zakaj si jezen?"
"So bile njegove upodobitve bolj zaželene kot resničnost?" se sprašujejo na berlinski razstavi, naslovljeni Paul Gauguin – Zakaj si jezen?, ki preučuje odnos med mitom tega umetnika o Južnem morju in zgodovino kolonizacije. Raziskuje Gauguinov prispevek h kolonialnim idejam in poskuša ugotoviti, kako je njegova perspektiva prikazala ali celo oblikovala pripoved tistega časa. Naslov razstave so si izposodili pri njegovi sliki, ki je v tahitijskem izvirniku naslovljena No te aha oe riri. Platno, ki ga je ustvaril leta 1896 med svojim drugim bivanjem na Tahitiju, prikazuje pomanjkljivo oblečene ženske, obrnjene stran od gledalca, med katerimi bezlja nekaj piščancev. Ta enigmatični naslov kljubuje jasni razlagi, sama razstava pa ponuja tudi različne interpretacije te Gauguinove umetnine.

Kolonialni ideji eksotičnega in erotičnega
Razstava je bila sprva na ogled v umetnostnem muzeju Ny Carlsberg Glyptotek v Kopenhagnu, zdaj pa gostuje v berlinski Stari narodni galeriji. Postavitev se zazira v "Gauguinov opus – ki sta ga oblikovali tudi zahodni, kolonialni ideji 'eksotičnega' in 'erotičnega' –, s sopostavljanjem umetnin z zgodovinskim gradivom, pri čemer oboje izvira iz Gauguinove preteklosti in njegove sedanjosti ter z mednarodno sodobno umetnostjo," so zapisali v berlinski galeriji.

Gauguinova dela s Tahitija so razstavljena ob bok stvaritvam sodobnih umetnikov, kot so Angele Tiatie, Yuki Kihara, Rosalind Nashashibi in Lucy Skaer. Nekateri umetniki so iz južnega Tihega oceana. Njihova dela se prekinjajo s tradicionalnimi zahodnjaškimi pogledi na južna morja – predvsem pa s klišejem eksotične, razpoložljive ženske.

Razstava je v Stari narodni galeriji (Alte Nationalgalerie) v Berlinu na ogled med 25. marcem in 10. julijem.