Razstavo Gauguin in impresionisti – mojstrovine iz zbirke Ordrupgaard bi morali odpreti že pred štirimi meseci, a so jo morali zamakniti zaradi pandemije koronavirusne bolezni 19. Postavitev prinaša izbor del iz ene najboljših severnoevropskih zbirk, približno polovico del pa si bo imela britanska javnost priložnost ogledati prvič.

Na ogled postavljajo dela Edgarja Degasa, Edouarda Maneta, Clauda Moneta, Berthe Morisot, Augusta Renoirja in Alfreda Sisleyja ter predhodnikov impresionizma, kot so Camille Corot, Gustave Courbet, Jules Dupre in Charles-Francois Daubigny. Posebno mesto imajo seveda dela Paula Gauguina.

Zbirko sta med letoma 1916 in poznimi 20. leti oblikovala danski zavarovalniški mogotec Wilhelm Hansen in njegova žena Henny. Običajno krasijo stene Hansenove hiše Ordrupgaard zunaj Københavna, ki jo je lastnik zapustil državi in je leta 1953 postala muzej. Ker pa v muzeju Ordrupgaard potekajo gradbena dela, je londonska Kraljeva akademija priložnost izkoristila, da si izposodi umetnine.

"Na srečo so slike prispele v London ravno v času, ko se je Evropa zapirala," je o slikah, ki so jih prejeli marca, povedala kustosinja razstave Anna Ferrari. Zdaj jih bodo predstavili na razstavi, ki bo del ponovnega odprtja akademije.

"Veliko olajšanje je, da lahko končno vidimo razstavo, ki smo jo načrtovali. Veliko razstav po različnih ustanovah vsepovsod je bilo odpovedanih, mi pa smo imeli srečo z izbiro pravega trenutka. Slike so prispele in njihovi lastniki so bili zelo ustrežljivi in razumevajoči," je še povedala kustosinja.

Spolni predator, slikar problematične osebnosti
Središče razstave predstavlja osem Gauguinovih slik, čigar upodobitve s Tahitija so znane po vsem svetu. Kustosinja je umetnika označila kot "spolnega predatorja" in dodala, da razstava eksplicitno prepoznava in naslavlja to njegovo vedenje. Razstava, denimo, vključuje sliko, na kateri je Gauguin upodobil sebe kot Adama in mlado Tahitijko kot Evo, pri čemer besedilo ob sliki "namiguje na osebno in vznemirjujočo interpretacijo".

"Gauguin je zelo problematična osebnost," pravi Anna Ferrari. "Ko je proti koncu življenja potoval do Francoske Polinezije, je izkoristil svoj položaj evropskega moškega v francoski koloniji. Občeval je z mladimi dekleti, pri čemer jim ni povedal, da je poročen, kar bi bilo v polinezijski kulturi problematično. Do njih je bil dokaj trdosrčen."