Straussovo zbirateljsko zanimanje je bilo usmerjeno predvsem v srednjeveško umetnost, ki ji pripada tudi tapiserija Divji možje in Mavri, izdelana je bila okoli leta 1440 v Strasbourgu.

Na skoraj pet metrov dolgi tapiseriji je upodobljen niz prizorov, ki se začne s skupino t. i. divjih mož, od pete do tal prekritih z lasmi. Na začetku jih vidimo, kako napadajo mavrski grad, v naslednjem se bojujejo z levom, zmajam in samorogom, medtem ko opice hitijo v drevesne krošnje. Na koncu divji možje prinašajo hrano poraščeni ženi z dvema otrokoma. Prizori se dogajajo pred z vzorcem natrpanim ozadjem pretežno rdečega odtenka, značilnim za obdobje, ko so bile tapiserije zelo iskana dela, s katerimi so v gradovih in bogatejših domovih prekrivali stene, s čimer jih niso le okrasili s podobami, ampak prostor tudi zaščitili pred zunanjim mrazom.

Starogermanska tematika tapiserije bi imela gotovo posebno mesto v znameniti zbirki Hermanna Göringa, a tokrat se mu je veličastno srednjeveško delo po zaslugi pretkanosti lastnika izmuznilo iz rok.

Strauss, ki ni dočakal konca vojne, ampak je v Švici umrl leta 1941, je tapiserijo še pravočasno skril v bančni sef v Kölnu. Danes hranijo delo v zbirki tekstilij v Muzeju lepih umetnosti v Bostonu in kot pravi tamkajšnja kustosinja Victoria Reed, ki se ukvarja z izvorom artefaktov, je neverjetno, da je tapiserija uspela nedotaknjena preživeti drugo svetovno vojno. Kustosinja je pred nedavnim delo osvetlila v svojem nizu predstavitev izbranih eksponatov, ki jih v času zaprtja muzejev v koronakrizi objavlja na Twitterju.

Sama je začela izvor tapiserije raziskovati leta 2009, nanjo pa je postala pozorna prav zaradi Straussovega imena. Zaskrbelo jo je, ker je delo spremljala skopa provenienca, zlasti, ker je poznala usodo Straussa in njegove zbirke. "Bala sem se, da je bila tapiserija prodana na eni od Straussovih dražb," njene besede povzema portal Art Newspaper. Vendar pa se tapiserije ni zasledilo v nobenem od katalogov.

Nadaljnje raziskovanje jo je pripeljalo do ameriškega trgovca z umetninami, ki je tapiserijo prek družinskega odvetnika kupil od Straussovega vnuka. Še vedno radovedna glede tega, kaj se je s tapiserijo dogajalo v času, ko so nacisti tovrstna dela z vsemi mogočimi pristopi pridobivali za svoje zbirke, je naletela na članke o Straussovi zbirki, ki omenja, da je Göring tapiserijo dejansko skušal pridobiti, vendar jo je Strauss pravočasno skril v bančni sef v Kölnu.

Iz Nemčije v ZDA
Tapiserijo je zelo dobro poznal Georg Swarzenski, ki jo je leta 1954 tudi pridobil za bostonsko zbirko. Predtem si jo je že izposodil kot dolgoletni direktor frankfurtskega muzeja Städel. Judovski umetnostni zgodovinar je bil podpornik moderne umetnosti, ki so jo nacisti prezirali, zato se je kmalu znašel na črnem seznamu gestapa. Pobegnil je v ZDA, omenjena tapiserija pa je bila ena njegovih zadnjih pridobitev: bostonski muzej jo je kupil za 95.000 dolarjev.