Povsem drugačno je bilo ozračje desetletje pozneje, ko je Dolinar iz ohranjenih delov kipa naredil kar nekaj odlitkov. In še zdaleč ni bil edini umetnik, ki se je lotil tega poglavja zgodovine.

Da imamo še danes priložnost videti posamezne dele omenjenega kipa Matije Gubca, je poskrbel kar Dolinar sam, ko je takoj po uničenju v Tivoliju zakopal roke in glavo mavčne skulpture, po letu 1924 pa po ohranjenih fragmentih večkrat delal odlitke. Če je bila v Avstro-Ogrski v času napetih balkanskih vojn (1912–1913) in vse glasnejših idej panslavizma tema kmečkih uporov še subverzivna tema, se po prvi svetovni vojni, razpadu monarhije in vzpostavitvi novih državnih tvorb tema ni le dopuščala, ampak so bili kmečki upori tista lekcija zgodovine, ki jo je bilo treba obravnavati.

Vendar kmečki upori so v kolektivni spomin stopili že veliko prej, posebno vlogo pa je pri tem odigrala prav umetnost – najprej literarna dela, temu so potem sledili gledališče, likovno ustvarjanje, filmska umetnost itd. Odločilno je bilo leto 1848 oz. čas meščanske in nacionalne revolucije, katere narativi je ustrezal kontekst upora zatrtih slojev proti izkoriščevalski gospodi.

Prve zapise o velikem kmečkem uporu iz leta 1573 je objavil Nikola Istvanffy leta 1605, plemič, ki se je ljubiteljsko ukvarjal z zgodovino in je na lastne oči videl krute kazni, ki so jih kmetom zadali po zatrtju. Iz 17. stoletja velja omeniti tudi upodobitev boja pri Krškem v Valvasorjevi enciklopediji Slava vojvodine Kranjske. A prve zapise in objave podpisujejo plemiči, ki so do upornih kmetov negativno nastrojeni, zanje so teroristična banda, ki ruši uveljavljen politični red, pove Miha Colner, kustos razstave v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.

V 19. stoletju je situacija že bistveno drugačna – fevdalizem je tako rekoč stvar preteklosti in kmečki upori se zdaj interpretirajo predvsem kot nacionalno vprašanje. To je bil tudi čas pomladi narodov, ki so potrebovali in iskali svojo zgodovino. "Gre za način konstitucije naroda, ki je v pomanjkanju velikih zgodovinskih dogodkov, vodij in vojskovodij tako na Hrvaškem, še bolj pa v Sloveniji privedlo do mitskih ljudskih junakov. In tukaj nastopi Matija Gubec," pravi Colner.

Gubec od samega začetka obujanja kmečkih uporov nastopa kot osrednji junak, čeprav si zgodovinarji niso povsem enotni, kakšna je bila njegova dejanska vloga v uporu. Ta je imel namreč sedem vodij in Gubec je bil le eden od njih. Celotna Gubčeva osebnost je deloma stkana iz legende, ki mu je navsezadnje nadela ime Matija, čeprav mu je bilo, kot se je zdaj izkazalo, ime Ambrož. Kot Matija se je lahko v zgodovino zapisal zaradi enačenja z Matijo Korvinom, torej pravičnim kraljem (Matjažem), ki bo odrešil narod. Vprašljiva je tudi dejanska smrt Gubca, ki naj bi po novejših ugotovitvah živel še nekaj let po končanem uporu. Kakor koli že, Gubec še danes ostaja ključna figura kmečkega upora, takšnega ga predstavljajo upodobitve in kot tak je postal prava popikona.

Na začetku obujanja spomina na veliki kmečki upor stojijo v 19. stoletju zapisi amaterskega zgodovinarja z območja Hrvaške Ivana Kukuljevića Sakcinskiega iz leta 1854. Še v 50. letih dobi kmečki upor tudi svojo gledališko uprizoritev – gre za igro Seljačka buna dramatika Mirka Bogovića. Zatem pa so se začela vrstiti najrazličnejša umetniška dela.

Največji preboj je po Colnerjevih besedah pomenil zgodovinski roman Augusta Šenoe Seljačka buna, ki je v podlistkih časopisa Vjenac izhajal leta 1877, leto pozneje pa je izšel kot knjiga. S tem je tema kmečkih uporov preplavila kulturni prostor in številne poznejše likovne upodobitve, gledališke in filmske obravnave so temeljile prav na tem izredno priljubljenem romanesknem delu, ki je bil sicer fikcijski zapis, a se je po njem posegalo kot zgodovinskem viru.

Umetnost je torej tista, kjer doživi ideja kmečkega upora vse večje razsežnosti. Razlog za to je verjetno ta, razmišlja Colner, da umetnost ljudje pogosto dojemajo kot razmeroma benigno stvar. "Ni grožnja, ni neposreden politični manifest, ki bi kmečke upore vzel za referenco, ampak gre za fikcijo, nekaj, kar implicira, da to ni nujno res, da je to lahko pravljica."

V filmu že leta 1917
Navsezadnje v času avstro-ogrske monarhije nacionalni boj proti madžarizaciji na Hrvaškem oz. nemški nadvladi v Sloveniji ni bil dobrodošel. Pa vendar je bilo v madžarskem delu monarhije glede tega morda več tolerance. Leta 1917 so v Zagrebu posneli film Matija Gubec, ki je zgorel kmalu po premieri. V njem so nastopili igralci Hrvatskega narodnega kazališta, enega od osrednjih likov pa je odigral tudi Ignacij Borštnik. Film danes poznamo samo po zapisih in pa eni sami fotografiji, ki jo hranijo v Jugoslovanski kinoteki v Beogradu – fotografija je vključena tudi na razstavo v Galeriji Božidar Jakac.

Umetnost je torej prva, ki upa in zmore idejo upora pripeljati na plano. Ena prvih likovnih upodobitev je verjetno Usmrtitev Matije Gubca na Markovem trgu (1878) historičnega slikarja Ferdinanda Quiquereza, vendar do pravega izbruha motiva pride šele po prvi svetovni vojni. V Kraljevini SHS tema ni le sprejeta, ampak zaželena in predmet vrste naročil. Eden prvih umetnikov, ki so se teme lotili v letih po vojni, je bil hrvaški historični slikar Oton Iveković z upodobitvijo bitke pri Stubici in usmrtitve Matije Gubca. Lojze Dolinar odliva glavo in roke svojega uničenega kipa, skladatelj Risto Savin napiše opero Matija Gubec v slovenščini, Gubca upodabljajo Miha Maleš, tudi Tone Kralj in drugi.

Kmečki upor dobi mesto v banski palači
Potem pa je tu slavni natečaj za likovno opremo banske palače v Ljubljani leta 1938, na katerega so se med drugim odzvali Tone Kralj, Miha Maleš, Rajko Slapernik in Albert Sirk, zmagal pa je Gojmir Anton Kos. Na natečaju so iskali upodobitev zgodovine Slovencev v več dejanjih, poleg zelo natančno določenih dimenzij pa so tudi motiviko dokaj precizno sugerirali. Med njimi je bil tudi veliki kmečki upor, ki ga je Kos leta 1940 uresničil v svoji upodobitvi bitke pri Krškem, s tem pa ustvaril verjetno enega najbolj monumentalnih primerov historičnega slikarstva pri nas.

Kmečki uporniki postanejo narodni heroji
Dve leti pred razpisom natečaja je Bratko Kreft spisal igro Velika puntarija, ki pa je pravo premiero lahko doživela šele po drugi svetovni vojni. Ker je bila kritična do oblasti, se je namreč v Narodnem gledališču v Ljubljani – Drami leta 1936 še niso upali uprizoriti in se je to zgodilo šele leta 1946. V povojnem času so imeli kmečki upori kot simbol permanentnega boja delavskega ljudstva za pravičnejšo družbo posebno mesto. Če je bil prej kmečki upor razumljen kot manifestacija nacionalnega vprašanja, torej kot fenomen osvoboditve Slovencev, Hrvatov in preostalih južnih Slovanov izpod jarma monarhije, je po drugi svetovni vojni postal predvsem zgodba o razrednem boju.

"Kmečki punti so razen NOB edino gibanje, ki je združilo vse Slovence v enotnem boju," so leta 1973 brali na naslovnici Dolenjskega lista, ki je predstavil program velikega slavja ob 400-letnici velikega kmečkega upora v Kostanjevici na Krki. Ob tej priložnosti je nastalo tudi največ umetniških del na to temo. Ena od številk Dolenjskega lista, ki je tistega leta posvečena obhajanju kmečkega upora, se začne z mislijo Edvarda Kardelja, ki govori o kmečkem uporu kot prvi proletarski revoluciji, v čemer nakaže zametke poznejšega upora delovnega ljudstva kapitalskim ali pa fevdalnim elitam in njegovega prevzema oblasti, pove Colner.

Skupna točka je Zagorje
Že leta 1947 je Josip Broz - Tito umetniku Krstu Hegedušiću zaupal upodobitev bitke pri Stubici za svojo rezidenco v Beogradu, ki je verjetno največja slikarska interpretacija motiva. Slika meri 5,5 metra v dolžino in 2,3 metra v višino, na njej pa se je takoj po vojni v metaforičnem spoju poudarila združitev narodnoosvobodilnega boja z razrednim, upor proti fevdalni gospodi z uporom proti kapitalizmu. Tito, ki je bil kot Gubec doma iz hrvaškega Zagorja, je z Gubčevim mitom prepletel svojo osebno zgodbo o malem človeku s podeželja, ki je postal veliki vojskovodja. "Josipu Brozu - Titu je bila zgodba dobrodošla, saj se je lahko identificiral z likom Matije Gubca," spomni Colner.

Dva Gubca Toneta Kralja
Eden od pomembnejših umetnikov, ki se je skozi večji del opusa ukvarjal s kmečkimi upori, je bil Tone Kralj. Umetniku, ki je občutljivo spremljal težaško življenje kmetov in delavstva ter zlasti ob bridki izkušnji druge svetovne vojne premišljeval o angažirani vlogi posameznika v boju za tisto, kar je prav, je bilo to poglavje zgodovine dragocen vir navdiha. V Galeriji Božidar Jakac, kjer je tudi sicer na ogled stalna razstava Kraljevih del, hranijo poprsje Mitje Gubca iz leta 1938, ki ga je umetnik posvetil svojemu ravnatelju v spomin. Po drugi svetovni vojni je bilo več njegovih del o kmečkih uporih vezanih na naročila. Leta 1947 je ilustriral knjigi Venceslava Winklerja Koča ob cesti in Petelinje pero.

Nemara najveličastnejši Kraljevi obravnavi motivike pa sta monumentalni kiparski upodobitvi Matije Gubca. Prvi kip je nastal za Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, drugi za Glavni trg v Krškem. Za Kostanjevico na Krki, kjer je od konca 60. let ustvarjal vsako poletje, je ob že omenjeni bližajoči se obletnici leta 1973 iz monumentalnega hrasta ustvaril Gubca s krono na glavi, ki kot dostojanstven kralj vstaja s svojega prestola. Ob tem je naredil še dva reliefa s prizori bitke pri Krškem in upodobitvijo kmetov na poti v bitko, ki skupaj s kipom sestavljajo skupino Za staro pravdo. Kip Gubca so odkrili na osrednji proslavi v Posavju, ki je potekala prav v nekdanjem samostanu v Kostanjevici na Krki, ko tam še ni delovala galerija.

Naročilo za kip Matije Gubca za Krško je prišlo pozneje. Kralj je v enem od praznih prostorov nekdanjega samostana večino kipa naredil leta 1974. Leto pozneje je umetnik umrl in v bron so ga odlili po njegovi smrti, na trg v Krško pa ga postavili leta 1977 (ob 500. obletnici mesta). "To je bilo njegovo najbolj monumentalno delo. Njegovo zadnje delo je bilo tudi njegovo največje," pove Colner.

Gubec v Krškem je veliko bolj revolucionarna figura upodobitev stoječega voditelja upora v dolgem plašču, s klobukom in z dvignjeno desnico, kakor da vodi kmečko vojsko proti gradu Rajhenburg. Gubca seveda v Krškem nikoli ni bilo, saj je glede na zgodovinske vire ves čas ostal v Stubici. Vendar v zaznamovanju njegovega pomena faktografski detajli niti niso pomembni in kot osrednja figura kmečkih uporov je Gubec postal ikona številnih slovenskih mest, še bolj pa na Hrvaškem, kjer je najbolj upodabljan hrvaški zgodovinski junak, po katerem se imenuje tudi največ ulic, trgov in stavb.

Slavje 400-letnice kmečkega upora je bil republiški projekt tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Tako rekoč vsi spomeniki, ki so se postavili v spomin kmečkemu uporu, so bili narejeni okoli tega leta in so tudi odigrali pomembno vlogo pri tem, da se je poglavje kmečkih uporov zasidralo v zavest prebivalcev. Ob velikem državnem projektu je nastal tudi monumentalni Spomenik velikemu kmečkemu uporu in Matiji Gubcu Antuna Augustinčića v Gornji Stubici.

Augustinčić je bil izbran povsem mimo razpisa, na katerem ni bilo razglašeno zmagovalno delo. Izbira pa seveda ni bila naključna, saj je šlo za državnega umetnika, ki so mu zaupali vrsto spomenikov revoluciji v povojnem obdobju. Spomenik v Gornji Stubici je izrazito figuralen – v ozadju so reliefi s prizori upora oz. boja ter motivi iz pesnitve Balade Petrice Kerempuha Miroslava Krleže, v ospredju stoji kip Matije Gubca, ki s svojo držo aludira na formo razpela oz. Križanega. Zanimivo je, opozori Colner, da so pri drugih predlogih za natečaj prevladovale bolj visokomodernistične geometrične zasnove, pri izbrani rešitvi pa je v ospredju figuralika. Takšnemu poudarku tudi sicer sledi večji del spomenikov in umetniških del, ki se posvečajo kmečkemu uporu, medtem ko spomeniki NOB-ju nastajajo v smernicah visokega modernizma. Razlog za takšen kontrast bi lahko bil v splošnem okusu širše javnosti.

"Čeprav se nam z današnje perspektive zdi, da je bil visoki modernizem dominantna umetniška zvrst, mu javno mnenje ni bilo naklonjeno. Splošni ljudski okus je bil vedno bolj na strani klasične figuralike in socialnega realizma, tudi akademskega realizma," razloži kustos.

V letu 1973 dobi torej spomenike cela vrsta krajev, od Brežic, kjer Stojan Batič na gradu ustvari neke vrste zlitje spomenika NOB-ju in spomenika kmečkim uporom, do Ljubljane, Sevnice, Zagreba, Gornje Stubice in Donjega Tavankuta. "V številnih manjših krajih postavijo spomenike kmečkim uporom. Veliko je tedaj priljubljene naivne umetnosti, tudi samorastnike se spodbuja, da se lotevajo teme kmečkega upora," čas nastajanja številnih spomenikov opiše Colner.

Upori vstopijo v pop kulturo
V 70. letih začne stopati kmečki upor tudi v popularno kulturo – najprej v strip, ki je bil sicer do začetka 60. let nezaželena oblika vizualne kulture, saj je bila percipirana kot zahodnjaška oz. ameriška forma. Prvi, ki naredi serijo stripov na temo kmečkega upora, je hrvaški avtor Ivica Bednjanec. Z njim je Martin Gubec postal še superjunak, Bednjančevi stripi pa so danes prava rariteta. V 70. letih je nastala prva jugoslovanska rockopera Gubec Beg, leta 1974 animirani film Gubecziana edinega jugoslovanskega oskarjevca Dušana Vukotića, ki temelji na zbirki naivne umetnosti Gerharda Ledića, leta 1975 pa doživi premiero veliki kinematografski spektakel Seljačka buna 1573 (Anno domini 1573) režiserja Vatroslava Mimice.

Sodobna refleksija upora
Na razstavi, ki jo julija odpirajo v Galeriji Božidar Jakac, bodo na ogled tudi sodobnejše umetniške obravnave kmečkih uporov, čeprav so v resnici precej redke. Po razpadu Jugoslavije zgodba kmečkih uporov izgubi moč in izgine iz javnega diskurza. Medtem ko so bili kmečki upori sprva razumljeni kot nacionalno vprašanje, tako jih je interpretirala kraljevina Jugoslavija, za svojo propagando pa je Gubca izkoristil tudi NDH, je bil s socialistično Jugoslavijo to simbol boja kmetov oz. delavskega ljudstva za svoje pravice. "S prehodom v parlamentarno demokracijo in tržno gospodarstvo poudarjanje potrebe po uporu izgine, poveličevanje zgodbe kmečkih uporov pa se hitro zvrne na relikt Jugoslavije. O kmečkih uporih se neha govoriti, saj duh aktualnega časa te metafore ne potrebuje več," pravi Colner.

A posamezni primeri vendarle ostajajo in eden bolj relevantnih popkulturnih trenutkov v tem kontekstu je plošča hrvaške zasedbe Legen z naslovom Seljačka buna iz leta 2000. Gre za epsko konceptualno ploščo, s katero skupina idejo kmečkih uporov prenese na čas tranzicije in pove zgodbo o tajkunu, ki se po spodletelem poskusu privatizacije pred jezo ljudi skrije v svojo rodno vas.

Kakšne vzporednice, če sploh, se torej lahko vleče s kmečkimi upori v današnjem času in kako premišljevati njihov pomen? "Vprašanje je, ali pomeni čas, ko se kapital v bistvu kopiči v zasebnih rokah in ves čas iz javne sfere odteka v zasebne roke, začetek vrnitve v neke vrste fevdalizem. Na to vprašanje bo odgovorila zgodovina," razmišlja kustos.

Likovna in tudi druga umetnost torej pokažeta, kakšno vlogo je imela ideja kmečkega upora v 20. stoletju, nekaj sicer redkih sodobnejših stvaritev – med njimi delo Erika Mavriča (Kmečki punt, 2022), ki upodobi trenutek zatrtja upora pod nebom, nad katerim se zgrinjajo črni oblaki, nakazovalci temnega trenutka človeške zgodovine – pa tudi, koliko so se ohranili v zavesti ljudi danes.

Umetniške obravnave tematike so ena stvar, in tudi če se je iz likovnih upodobitev umaknila, pa je že ves čas zasidrana v ljudskem izročilu. Ljudje še danes pripovedujejo mite in legende o kmečkem uporu, na primer o stari kamniti mizi, za katero sta sedela Matija Gubec in Ilija Gregorić pred vstopom v Krško, ali kako je Gubec zaprt v gradu Mokrice čakal svojo usmrtitev v Zagrebu. Kraljev kip v Krškem je dobil čisto svoj po meri izdelan nogometni dres in navsezadnje – množica se vsako leto zbere v Gornji Stubici, da bi uprizorila 450 let oddaljen pogum kmetov, ki bi jih sicer zgodovina verjetno izbrisala iz svojih velikih poglavij.