Takšno vlogo na neki način prevzemajo Huda Takriti, Nicole Hewitt in umetniški kolektiv Nonument Group, ki v galeriji Škuc v Ljubljani na razstavi Kakorkoli že, kmalu bo vse pozabljeno z modifikacijo in reinterpretacijo arhivskega gradiva ustvarjajo prostor za prezrte zgodbe.

Razstava, ki jo odpirajo danes ob 19.00 s performansom Nicole Hewitt, Vide Guzmić in Ivana Slipčevića, bo na ogled do 16. februarja, po njej pa bo dvakrat vodila kuratorka Lara Reichmann, in sicer 25. januarja in 8. februarja.

Kot ob razstavi razmišlja kuratorka, "svet prvič želi in lahko arhivira (skoraj) vse". Ljudje smo nagnjeni k dokumentiranju, zbiranju in razvrščanju podatkov, hkrati pa nam to koristi, da naša zgodovina ne ostane pozabljena. Pričujoča razstava je poskus materializiranja tistih zgodb, ki so ušle institucionalnim registrom ali pa so tako globoko zakopane, da se lahko razkrijejo šele v kontekstu, ki je osvobojen strogih pravil različnih raziskovalnih disciplin.

Huda Takriti se v videodelu Refusing to meet your eye (Izmikam se tvojemu pogledu) ob zgodbi o neuspelem poskusu fotografiranja letala, ki ga je ugrabila Ljudska fronta za osvoboditev Palestine (PFLP), posveča neraziskanim in nedokumentiranim dogodkom.

Krog skupine Nonument, zasnovan na teoretično-prostorski raziskavi javnih parkov, ponuja ustni zapis treh lokacij: Antoniadisovega parka v Aleksandriji, gverilskega otroškega igrišča na nekdanjem vojaškem poligonu v Ajdovščini in Parka železničarjev v Cluju. Projekt tematizira parke kot živahna središča vsakdanjega urbanega življenja, kjer se v širšem družbenopolitičnem kontekstu mesta odvijajo zgodbe navadnih ljudi.

Umetnica Nicole Hewitt v projektu This woman is called Jasna (Ženska po imenu Jasna) na podlagi življenjskih zgodb številnih nevidnih žensk, ujetih v večje sisteme, ustvarja večplastno pokrajino vojne, sodnih dvoran ter odnosov med osebno in uradno zgodovino, sedanjostjo in preteklostjo.