Ob zaprtju galerij in muzejev tudi v Pilonovi galeriji omogočajo virtualni ogled razstave, ki obravnava umetniško prakso Lele B. Njatin med letoma 2005 in 2020, so sporočili iz Pilonove galerije Ajdovščina.

Kot je zapisala Petja Grafenauer v znanstveni monografiji, ki je izšla ob razstavi v Ribnici leta 2019, praksa Lele B. Njatin nastaja "za občestvo, za skupnost, ki nastane v času trajanja projekta, ali za posameznika, ki se sreča z delom nevede, kdo je njegov avtor. Niha med perifernim, obrobnim, celo ljudskim in neznanim, šokantnim, presenetljivim".

Mediji, ki jih največkrat uporabi, so performans, instalacija, predavanje in zapis. Njena dela so, tudi ko so najbolj minimalistična, zasnovana z mislijo na občinstvo, na učinek, nekateri performansi in instalacije imajo izhodišče tudi v poznavanju teatrskega režima in gledališkega učinka.

Reakcije, odgovori in misli

Del umetnin so tudi odzivi, odgovori, misli, obrisi, vključeni so v umetnino, in jo soustvarjajo. "Oni so tisti, ki iz nje naredijo sebi lasten pomen. In potem je seveda tu beseda in predvsem njena polnost oz. praznost, njen pomen."

Performativna dejavnost Lele B. Njatin je nekje med tradicijo (slovenskega) konceptualizma in novim performansom. Vendar pa bi bila, kot utemeljuje Blaž Lukan v eseju znanstvene monografije ob razstavi, delitev umetniške dejavnosti Lele B. Njatin v dva ločena segmenta celo narobe. Obema temeljnima fokusoma njene umetnosti – vizualno, likovni dejavnosti in performativni praksi - lahko doda vsaj še njeno literarno dejavnost in pa njeno samoutemeljevanje ali esejistično-filozofsko komentiranje lastne umetniške prakse v spremnih študijah in predavanjih.

Med Ljubljano in Kočevjem

Lela B. Njatin že vrsto let deluje razpeta med Ljubljano in Kočevjem. Na Kočevje umetnico poleg spominov veže tudi sedanjost, saj si je po materini smrti v družinskem stanovanju uredila atelje. Leta 1981 je odšla na študij filozofije in primerjalne književnosti na Filozofsko fakulteto v Ljubljano in si v svet vizualne umetnosti samostojno utrla pot prek alternativne scene.

Leta 1984 je začela delati v Ljubljani in se tja dokončno priselila leta 2010, v vmesnem času je dobrih šest let živela v tujini. Leta 1988 je izšel njen prvi roman Nestrpnost, ki je prejel nagrado zlata ptica. Od leta 1977 se izražala tudi v instalaciji, urbanih intervencijah, performansu, body artu, fotografiji in grafiki. Deluje samostojno in kot članica mednarodnega umetniškega kolektiva Westeast.

Razstava bo v Pilonovi galeriji v Ajdovščini na ogled do 14. februarja.