Kipar je zaradi meningitisa oglušel pri sedmih letih, zato izbrane umetnine predstavljajo tudi v slovenskem znakovnem jeziku, v galeriji pa verjamejo, da bosta razstava in katalog prispevala k dostojanstvu in k spoštovanju različnosti.

Razstava, ki je na ogled v najstarejšem delu Narodne galerije, Galeriji Narodni dom, vključuje 40 kipov, 16 del na papirju, oljno sliko ter fotografije štirih nagrobnikov in treh javnih spomenikov.

Ivana Štreklja (1916–1975) predstavljajo v kontekstu generacije povojnih kiparjev. Umetnik, ki med svojim delom ni slišal udarca dleta ob kamen, je pri kiparskem ustvarjanju uporabljal različne materiale – kamen, žgano glino, les, mavec, vosek in bron.

Štrekelj se je rodil leta 1916 v družini očeta železničarja in matere gospodinje v Glincah v Ljubljani. Svojo kiparsko znanje je začel razvijati na Tehnični srednji šoli, kjer je bil njegov profesor za kiparstvo in rezbarstvo France Kralj. Leta 1938 je bil sprejet na Akademijo za likovno umetnost v Beogradu. Zaradi vojne je študij prekinil in se vrnil v Ljubljano, kjer je delal v kamnoseštvu Kunovar na Žalah.

Po vojni se je vpisal na ljubljansko likovno akademijo. Največji pečat sta na formirajočega se umetnika pustila profesorja Frančišek Smerdu in Boris Kalin, pri katerem je končal tudi specialko.

Svoja najboljša dela je naredil v petdesetih letih 20. stoletja, kot pomočnik je pomagal drugim kiparjem, se poskušal preživljati z občasnimi naročili, a živel je v pomanjkanju. Pomagali so mu člani društva gluhih in kolegi umetniki, še posebej tesno je prijateljeval s kiparjem Stojanom Batičem.

Batič je leta 1962 Štreklja povabil k sodelovanju pri izdelavi monumentalnega spomenika Borisu Kidriču v Mariboru, kjer je Štrekelj že leta 1958 po zasnovi Draga Tršarja izklesal visoki relief za Spomenik borcem za severno mejo v mariborskem Mestnem parku.

Štrekelj je bil izrazit figuralik, predvsem je upodabljal dekliške, redkeje moške figure. Med najbolj izbrana dela sodijo ženski akti, pa tudi iz lesa v enem kosu izrezana kompozicija dveh deklet Ogrlica, iz marmorja izklesana Pralka las ter bronasti kip Poplava, ki so ga v Narodni galeriji izbrali za naslovno delo razstave.

Poplava – najlepše osebno izrazno delo
Kip Poplava je po navedbah galerije najlepše osebno izrazno delo Ivana Štreklja. Pogled na utapljajočo se deklico, ki si prizadeva zajeti zrak, vzbuja sočustvovanje. Iz njenega pogleda in mimike razprtih ust se čuti velika bolečina. Kip je bil razstavljen tudi na mednarodni razstavi gluhih umetnikov ob drugem svetovnem kongresu gluhih v Zagrebu leta 1955, avtor pa je zanj prejel pohvalne zapise tedanjih likovnih kritikov.

Štrekelj je imel pomembno vlogo med gluhimi, saj je bil intelektualec, akademski umetnik, ki se je poleg kiparjenja ukvarjal še s pisanjem člankov za glasilo gluhih in naglušnih. Ljubiteljsko pa se je ukvarjal tudi z gledališčem.

Umrl je leta 1975 v nesreči pri prečkanju železniške proge v Tivoliju.

Avtorici razstave sta Mateja Breščak in Petra Rezar, na ogled pa bo do 2. oktobra.