Nastala dela Beja predstavlja na samostojni razstavi v Hiši kulture v Pivki, kjer bodo na ogled do 28. oktobra.

Beja interpretacijo motiva arhaičnega in mitološkega kurenta, kot ga je upodabljal eden najvidnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev 20. stoletja, zapelje v smer nečesa strašljivega, nečesa, kar "odmikamo od svojega zanimanja, od svojega življenja in iz vsakdanjosti". Navsezadnje je tudi Mihelič sam o Mrtvem kurentu nekoč zapisal, da je "groteska življenja in smrti".

Sorodna novica Boris Beja – disciplina športa, disciplina umetnosti

France Mihelič (1907–1998) je pri grafiki izhajal iz resničnega dogodka s kurentovanja na Ptujskem polju, ko je kurenta zadela kap. Beja je grafiko iz leta 1953 dnevno motril na steni stanovanja, v katerem živi in dela, predvsem skozi oči kiparja. Spraševal se je, kako bi "prevedel" edinega kurenta na grafiki, ki gledalcu kaže hrbet, "iz dvodimenzionalnega medija v kiparsko delo".

Neposredni rezultat osrednjega vprašanja, s katerim se je Beja pri opazovanju Miheličeve grafike ukvarjal, je realistična mala plastika kurenta, ki na grafiki gledalcu kaže hrbet, zdaj pa iz Miheličeve grafike "izstopi" in jo tudi sam gleda. Podobno kot je Mihelič vedno znova v svojem opusu vztrajal prav pri ikonografskem simbolu kurenta, tudi Beja preverja repetitivnost iste podobe, ki jo preverja v več medijih – kot plastiko in na plakatu oziroma v obliki zavese. V drugem, osrednjem prostoru galerije stojijo tri male plastike veliko bolj fantastičnih ali totemskih kurentov ter dve zavesi s potiskom po 25 demoničnih kurentov v tehniki linoreza.

V smeri osrednjega vsebinskega poudarka razstave se bere tudi naslov razstave Borisa Beja – Ko ima mlade, jih ima sto, ki je neke vrste parafraza slovenskega pregovora o hudičevem podmladku. Število se na razstavi ponovi v skupno sto odtisih demoničnih kurentov na vseh štirih "grafičnih zavesah", ki dajejo občutek nekakšnega mrtvaškega plesa.

Kot je zapisala kustosinja Mojca Grmek, Bejeva razstava kot celota povezuje in prepleta različne elemente slovenskega izročila – lik kurenta, simboliko števila 3 (dela so tudi postavljena v tri galerijske prostore), pregovor kot ubesedeno vsakdanjo izkušnjo – v novo celoto, kjer umetnik s pomočjo različnih obratov in izpeljav ustvarja nove načine razumevanja izročila in možnosti njegove uporabe v današnjem času.

Boris Beja (1986) v svojih vselej intimnih likovnih premišljevanjih vedno izhaja iz osebne izkušnje, ki jo nato subtilno prepleta z družbenimi fenomeni. Posega po različnih medijih, ki jih v istem delu združuje, na ta način pa ustvarja instalacije kot prostorska ubesedenja omenjenih prehajanj med intimnim in družbenim.

V Hiši kulture v Pivki je razstavljal že leta 2018, tokratna razstava pa je ena prvih, kjer se predstavlja s klasičnimi kiparskimi deli. Beja je diplomiral iz grafične tehnike na Naravoslovnotehnični fakulteti v Ljubljani, leta 2013 pa še iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Svoje delo je predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah, med drugim tudi na 8. trienalu sodobne umetnosti v Moderni galeriji (2016) in Pogledih na slovensko kiparstvo 1975–2015 v Mestni galeriji v Piranu (2016).