Kot je ob razstavi zapisal kustos Miloš Bašin, Čepinove slike vpeljejo v pokrajine, kjer se zdi, da je čas zaustavljen. So kot zamrznjene fotografske ali filmske podobe človeških figur.
V Čepinovih krajinah bivajo ljudje hkrati samotni in hkrati združeni. Slikar se vedno znova ustvarjalno znova vrača k pejsažu. "Obzorja, ki razmejujejo prostor zemlje in neba, so najbolj pogosta v njegovih delih iz zadnjih let," je kustos zapisal ob razstavi.

Umetnik želi v svoje slike ujeti neskončnost, kar se po Bašinovih besedah ne kaže le v njegovih upodobitvah krajin z oddaljenimi obzorji, temveč tudi v različnih načinih podajanja prostora in njegovega brezkončnega videza. "To so večinoma motivi, ki hkrati prikazujejo urbani prostor in prostor narave. V prostor narave so namreč vseljene samotne stavbe ali šotor cirkusa. Še bolj samotne kot ljudje, upodobljeni na slikah. Stavbe se zdijo nenaseljene v skoraj umrlih krajinah s prav tako sivimi obnebji."

Slikar sam je o svojem ustvarjanju zapisal, da mu vsi dogodki, ki se mu "vrtijo pred očmi", dajejo občutek, kot bi sedel na vrtiljaku in ob njih doživljal neke vrste omotico oz. vrtoglavico. "Ob tem, ko vame prihajajo podatki, ki se kot nekakšen (računalniški) virus vseskozi podvajajo in množijo, se razmnožujejo in fantazmagorično občujejo, da zagotovijo želeno produkcijo, reprodukcijo svojemu gospodarju," razmišlja.

Matej Čepin, ki se je rodil leta 1977 v Celju, kjer še danes živi in ustvarja, deluje na področju slikarstva in se dejavno vključuje v sodobno slovensko vizualno sceno. Od leta 2017 ima status samozaposlenega na področju kulture. Do zdaj se je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah po slovenskih razstaviščih. Svoje delo je predstavil tudi v tujini, med drugim v Muzeju sodobne umetnosti Vojvodine v Novem Sadu in v Lux Art Gallery Trieste.