Brian Clarke je v umetniškem svetu znan po svojih arhitekturnih vitrajih, sicer pa se ukvarja tudi s slikarstvom: v času karanten se je lotil slikanja maka. V londonski galeriji Berkeley Square je trenutno na ogled več kot 500 njegovih akvarelov, ki imajo od prvega do zadnjega isti motiv.
Zdaj ko so vsi akvareli razstavljeni skupaj, Clarke v njih vidi dnevnik nekega obdobja. "Nisem zavestno poskušal ilustrirati, kaj se dogaja," je pojasnil za The Guardian. "Do tega pride, ker pač to doživljaš, si v samoizolaciji, nosiš masko, ne videvaš se z ljudmi."
Na nekaterih akvarelih vidimo cele gruče maka (morda simbolizirajo moč, ki je v povezanosti, skupnosti). Spet drugje cvetovi venijo, gnijejo in umirajo. Na nekaterih upodobitvah osamele cvetlice pokončno dvigajo glave. Na peščici del so upodobljene tudi maske za enkratno uporabo.
Clarke je po lastnih besedah make slikal "noč in dan vso pandemijo". "Ko delaš in ti gre dobro, nočeš zlesti iz vode. Zjutraj sem vstal in začel slikati, zvečer pa sem šel spat, slabe volje, ker je spanec prekinjal moje početje. Tako sem s presledki živel vse leto."
Na neki točki, ko je bil zaradi situacije v svetu še posebej potrt, je začel risati lobanje in abstraktne vzorce za vitraje, a mu makovi cvetovi niso dali miru. "Nisem se jim mogel upreti," je priznal za The Guardian.
Razstava je posvečena umetnikovi prijateljici, pokojni Lindi McCartney. Spominja se je namreč po tem, da je kupovala makova semena in "jih metala skozi okno avtomobila". "Pozneje si lahko videl, da ob cesti raste vrsta makov. Ne morem pogledati maka, ne da bi se spomnil na Lindo."
Morda so Clarka maki tako pritegnili zato, ker ga spominjajo na barvno steklo, s katerim največkrat dela. "Cvetni lističi so tako tanki, da svetloba sije naravnost skoznje. Treba je samo čisto nežno pihniti vanje, pa cvetovi začnejo poplesovati."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje