Potem ko so ju predstavljali v Londonu, so v njuna opusa zdaj pogledali še v Berlinu.

V berlinski Slikarski galeriji danes odpirajo razstavo Mantegna in Bellini ‒ renesančna mojstra, ki raziskuje povezave med dvema velikima umetnikoma italijanske renesanse. Berlinska galerija je pri postavitvi združila moči z londonsko Narodno galerijo ‒ obe se namreč ponašata z vejim številom del obeh umetnikov. Na ogled je 100 del, ki jih je bilo v Londonu mogoče videti do konca januarja, v nemški prestolnici pa bodo na ogled do 30. junija.

"Mantegna in Bellini sta zagotovo najpomembnejša slikarja italijanske renesanse," je o pomenu obeh mojstrov dejal generalni direktor Berlinskih državnih muzejev Michael Eissenhauer. Italijanska renesansa ima seveda celo četo velikih mojstrov ‒ v Firencah in v osrednji Italiji so tok slikarstva narekovali najprej Botticelli in potem visokorenesančna druščina Michelangela, Leonarda in Rafaela, na severu pa sta bila na vrhu Mantegna in pa družina Bellini, ki je pomembno vplivala na razvoj beneške renesanse.

Andrea Mantegna (1431‒1506) se je rodil v kraju Isola di Carturo blizu Vicenze. Bil je posvojenec in učenec slikarja Francesca Squarcioneja iz Padove. Nanj so vplivali tudi Donatello in Andrea del Castagno, krog humanistov v Padovi in antični klasiki. Mantegna je imel že za časa življenja pomemben vpliv na razvoj umetnosti v severni Italiji, a tudi v naslednjih stoletjih so se k njemu ozirali umetniki ... in še vedno se. Za njegova dela so značilne plastične ekspresivne figure in iluzija realističnega okolja, v katerem se gibljejo. Slikal je s svetlo, hladno paleto v prizore pa vključeval antično ornamentiko. Kot odličen poznavalec perspektive je s svojimi kompozicijami pomembno vplival predvsem na razvoj stropnih fresk.

Giovanni Bellini (1430‒1516) se je rodil v Benetkah, kjer je tudi pustil največji pečat. Bil je član znamenite družine Bellinijev ‒ njegov oče je bil Jacopo Bellini, brat Gentile Bellini, Mantegna pa je bil njegov svak. Učil se je pri očetu in Mantegni. Bellinijevi veljajo za začetnike in ključne predstavnike beneškega renesančnega slikarstva. Prav Giovanni je glavnino izraznosti položil v tisto, kar je tudi poznejeje dolgo determiniralo beneško slikarstvo ‒ barvo. Če je pri mojstrih srednje Italije na prvem mestu disegno (risba), je v Benetkah glavno izrazno sredstvo barva, ki ohrani svoje mesto tudi pri poznejših mojstrih, kot je Tizian s svojo rdeče-belo-oker-črno paleto. Giovanni je znal mojstrsko ujeti psihološka stanja figur in osrednji motiv prepričljivo postaviti v značilno renesančno krajino. Do popolnosti je razvil tehniko oljnega slikarstva.

Mantegna je Bellinijev svak postal leta 1452‒1453, po nekaj manj kot desetletju tesnega sodelovanja pa sta se njuni poti ločili. Leta 1460 se je Mantegna preselil v Mantovo, kjer je postal dvorni slikar družine Gonzaga. Giovanni Bellini je ostal v Benetkah in tam preživel vse svoje življenje. Ker sta delovala v zelo različnih okoljih, sta se njuna slikarska stila razvila v različni smer. Kljub temu je skozi vse faze njunega ustvarjanja mogoče slediti njunemu umetniškemu dialogu.