Z razstavo, ki jo odpirajo ob 16.00, začenjajo v Cukrarni novo programsko shemo z izhodiščem v konceptu "en prostor – en umetnik – en projekt". Pod naslovom Mokre noge so na ogled umetničina novejša dela oz. kompozicijske celote, metaforično povezane z razmislekom o izbranih segmentih urbanih površin.

Maruša Sagadin je najprej študirala arhitekturo v Gradcu, pozneje pa še študij kiparstva na dunajski Akademiji za likovno umetnost. Na Dunaju še danes živi in ustvarja. V Cukrarni se predstavlja s "site specific" delom, pri katerem je izhajala iz tega, da je vstop v pritličje galerije brezplačen in ga je zato mogoče povezati z okolico. Tako je kiparske mizanscene ustvarila tudi na podlagi tehtnega premisleka o umestitvi razstavnega prostora med pešcono ob reki Ljubljanici na eni in notranjim dvoriščem na drugi strani hiše. S tem želi poudariti idejo možnosti podaljšanja oziroma povezovanja dveh javnih območij v okolici Cukrarne.

S kustosinjo razstave Alenko Gregorič sta pripravili izbor del za postavitev in dialoško povezavo med njimi. Prav za galerijo Cukrarne pa je ustvarila tudi novo produkcijo, ki je v sozvočju s sugestivnimi oblikami del in ne nazadnje samimi naslovi skulptur. Tschumi Alumni, DORIS, Stres v Teksasu, Slabe volje brez kioska in kuhinje ali pa Mokre noge in Poletje – to so le nekatera od njihovih igrivih in hkrati domiselnih poimenovanj.

"Preudarna postavitev del s premislekom o specifikah galerije in njene neposredne okolice tvori premišljeno celoto, gledalce spodbuja k razumevanju onkraj estetskega in jih želi usmeriti k razmisleku o vprašanju dostopnosti in namembnosti galerijskih prostorov," piše kustosinja ob razstavi. "Do potankosti premišljeni in mojstrsko izvedeni estetski kiparski izdelki so namreč hkrati tudi podporne skulpture, umetnica pa nam s sugestivnimi detajli prišepetava možne načine njihove uporabe."

Pri izdelavi del kombinira les, beton in različne umetne materiale, s svojo živopisnostjo pa, tako kustosinja, neprenehoma vabijo gledalca k interakciji oziroma k razmisleku o njihovem namenu. "Ne gre za pozive k neodgovorni ali pa morda pretirano angažirani uporabi razstavnih eksponatov, temveč umetnica skozi subtilne geste in rušenje ustaljenih kodov galerijskih navad v zvezi z motrenjem umetniških del predlaga drugačne poglede in širše razumevanje vloge in naloge prostorov umetnosti ter njihove družbene odgovornosti," še piše kustosinja.

Poleg omenjenih "aktivacijskih pripomočkov" skulpture Maruše Sagadin vključujejo tudi ikonografske interpretacije in oblikovne asociacije na različne dele ženskega telesa, kot so prsi, kodri las ali pa stopalo oziroma v zvezi z njim obuvalo z visokimi petami, ki je predmet poudarjanja lepote in hkrati predmet večne neudobnosti.