Matej Metlikovič je bil rojen v Kranju, živi in ustvarja pa v Ljubljani. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je diplomiral leta 1978 in nato do leta 1981 absolviral štiri semestre podiplomskega študija na slikarski specialki. Deloval je kot likovni pedagog in nato kot samostojni ustvarjalec na področju kulture. V slovenskem likovnem prostoru je prisoten že trideset let tako z umetniškimi deli, ki jih je predstavil na mnogo samostojnih in skupinskih razstavah oziroma so likovna oprema javnih prostorov, kot z organizacijskim in publicističnim delom. Od osemdesetih let je močno vpet tudi v sakralno umetnost in je bil del generacije, ki se je po zgledu klasika slovenske moderne umetnosti Staneta Kregarja lotila ustvarjanja za bogoslužne prostore ter to umetnost z zapisi aktualizirala in z razstavami popularizirala. Metlikovič je sodeloval tudi na več likovnih kolonijah oziroma srečanjih, v zadnjem obdobju pa je tudi vodja oziroma soustvarjalec kulturno-umetniškega programa v Finžgarjevi galeriji v Trnovem v Ljubljani.

Petnajst let likovnih transformacij
Metlikovičeva zgodnja dela kažejo ekspresivnost in abstrahiranost, nato se je v njegovo slikarstvo vrnila figura, ki ga je na prav poseben način zaznamovala. Izoblikoval je edinstveno likovno prepoznavnost, ki ji v našem prostoru ne najdemo vzporednice. Ustvarja tako monumentalna dela kot manjše formate, oboje pa določa specifičen slog z abstrahirano barvno podlago, na katero črtno zariše izbrano podobo. Ta dvojnost s poudarjenim kontrastom v barvi in v slogovnem izrazu se odraža z likovno napetostjo med statičnostjo geometrizirane podlage in živahno virtuoznostjo črte.

Vsebinsko so mu blizu teme ljubezni, hrepenenja, plesa, poleta in sanjarjenja, ki jih upodablja kot motive ptic, angelov, poljubov in še drugih likov, ki imajo lahko religiozno ali pa popolnoma vsakdanjo vsebino. Ustvarja predloge za vitraje in vezenine ter dela na papirju, platnu ali lesu, tudi kolaže. Posamezne podobe se ponavljajo v številnih variacijah in so lahko študije oziroma pripravljalna dela v postopku izdelave konkretnega večjega naročila za cerkve ali stanovanja, lahko pa so samostojna likovna dela, ki jih je slikar v zadnjih letih združil v cikle in poimenoval Imaginacije, Ikone ljubezni, Prgišče svetlobe, Zariski, Ptice duše … Kljub stalnemu ponavljanju motivov Matej Metlikovič vedno išče nove likovne rešitve in jih transformira v okviru lastnega umetniškega sveta. Naslovu pregledne razstave Vrt življenja je dodal še podnaslov Fragmenti za katedralo, kar slikar pojasnjuje: "Po eni strani vidim svoje umetniško ustvarjanje kot nekaj naravnega in prvinskega, čutnega in emotivnega. Moj atelje je pravzaprav vrt, v katerem gnetem in urejujem zemljo, slikarske materiale, v katere sejem semena navdiha. V želji in pričakovanju, da iz teh naporov in iskanj vzbrstijo čudoviti in živi 'cvetovi', ki naj gledalcem pričarajo svetlo in življenja polno vzdušje smisla in lepote. Po drugi strani pa je v mojem slikarstvu od nekdaj prisotna tudi vertikalna razsežnost – hrepenenje po globljih razsežnostih bivanja, po vzvišenem, duhovnem, presežnem, arhetipskem. Slikarski atelje je tudi svetišče! Na to opozarjam z besedo katedrala, ki zame simbolizira najlepši in najbogatejši umetniški dosežek naše civilizacije. Danes sicer ni potrebno, da gradimo katedrale, ampak zgolj njene fragmente, ki v ljudeh vzbudijo tiste religiozne občutke celovitosti telesa in duše, zemlje in neba. In katedrala so pravzaprav ti občutki, ki nas od znotraj prežarjajo in medsebojno povezujejo."

Fragmenti za katedralo
Metlikovič s svojimi likovnimi deli ne opremlja katedral, ampak številne manjše in bolj intimne sakralne prostore, kar je poudarjeno tudi v katalogu, ki je izšel ob razstavi. V njem je spremljevalec slikarjevega dela in avtor teksta Miklavž Komelj poudaril, da so "dela Mateja Metlikoviča – zlasti njegovi sijoči vitraji, ustvarjeni v mediju taljenega barvnega stekla s črtno poslikavo – verjetno v tem trenutku najresnejši poskus oživitve vizualne sakralne umetnosti v Sloveniji. Umetnik razume kot svoje središčno delo, 'ki povzema vse za nazaj in za naprej', kot mi je rekel v pogovoru, vitraje v Zavodu Antona Martina Slomška v Mariboru, naslovljene Drevo življenja – Drevo ljubezni. … Tem vitrajem se je leta 2016 kot še eno zelo kompleksno Metlikovičevo delo pridružil vitraj Studenec milosti v podzemni kapeli Doma Janeza Krstnika v Trnovem. Okrogli vitraj je nameščen tako, da je za njim stena, naravna svetloba, ki se od zgoraj navzdol spušča v prezbiterij, ga osvetljuje le posredno; tako je to obenem vitraj in – zaradi nenavadne debeline stekla – nekakšna steklena skulptura oziroma sliko-skulptura. Ker je krožne oblike, zbuja aluzijo na Sonce, ki je zašlo v podzemni prostor in bo spet vzšlo iz njega."

Mariborski in trnovski vitraji pomenijo sintezo in vrh Metlikovičevega ustvarjanja v sakralnih prostorih, na tem področju pa je ustvaril še vrsto del, tako doma (cerkve na Šmarjetni gori nad Kranjem, Sedlu nad Sodražico, v Litiji in Mostah v Ljubljani, kapela Doma dr. Janka Benedika v Radovljici, zunanja kapela pred baziliko na Brezjah, poslovilni objekt Apače) kot v tujini (Hrvaška – v Luki na Dugem otoku; Nemčija – evangeličanske cerkve Biberach an der Riss, Meckenbeuren in Gerstetten; Švica – kapela Klinike St. Pirminsberg). Metlikovičeva dela za cerkve zlasti v tehnikah vitraja in vezenja lahko vidimo kot sintezo slogovnih, ikonografskih, simbolnih in funkcionalnih likovnih rešitev v razponu med intimnim in monumentalnim. Gre hkrati za govorico konkretnih občečloveških likovnih motivov, ki v sakralnih prostorih postanejo ikonografski simboli globljega presežnega pomena.

Odprtje razstave kot umetniški dogodek
Metlikovič se navdihuje pri različnih umetnikih in umetnostih, zlasti v likovni umetnosti modernizma, plesu, literaturi in glasbi. V likovnem polju so mu ljubi Kandinski, Chagall, Matisse, Kregar, Plečnik in Le Corbusier, v glasbi Bach, Monteverdi, Messiaen, Piazolla, Pink Floydi, v književnosti pa Biblija, Edvard Kocbek, Boris Pahor, T. S. Eliot, Octavio Paz, Leonard Cohen in Dante Alighieri. Slednjemu se je posebej posvetil v letu, ko praznujemo 700. letnico njegove smrti, kot je na odprtju poudaril Miklavž Komelj. Literatura, glasba in ples Metlikoviča inspirirajo tako v ikonografskem smislu kot pri formalni likovni gradnji slike – plesno gibanje ali glasbeni ritem in zvočna podoba se gotovo prenašajo v barve in linije njegovih slik.

Razstava Vrt življenja. Fragmenti za katedralo. v Galeriji Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani bo na ogled do 21. maja, ker epidemične razmere niso omogočale odprtja, so dogodek ob odprtju izvedli naknadno. Na njem se je beseda vodje razstavnega programa Kregarjeve galerije Bernarde Stenovec, osrednjega govornika Miklavža Komelja in avtorja razstave prepletala z glasbo in s plesom. Pianistka Sonja Bajc ter plesalke Tinka Benkič, Lana Druškovič in Neža Goričar, dijakinje 3. letnika baletnega oddelka na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, so v razstavišču izvedle nastop, inspiriran z Metlikovičevimi deli.

Dva razstavna prostora – Kregarjev in Meršolov atrij – sta tako postala celosten umetniški ambient, samo zasnovo razstave pa je predstavila vodja galerije Bernarda Stenovec: "V želji, da bi obiskovalci dobili čim bolj celovit vtis o njegovem ustvarjanju, je izbral različna dela na platnu, lesu in papirju iz obdobja 2007–2021, v katerem se prepletajo dela na večjih sakralnih in tudi zasebnih projektih s tistimi, ki nastajajo nekje vmes, kot nekakšna 'odzvanjanja'. Glede na specifiko razstavnih prostorov se je odločil, da je v Kregarjevem atriju postavil pretežno predloge za vitraje (Radovljica, Maribor in Novo mesto) ter nekaj del, povezanih s temi cikli; v predprostoru tega atrija pa fotografije uresničenih sakralnih projektov, da lahko dobimo vpogled v celostno prostorsko oblikovanje, ter nekaj risb. V Meršolovem atriju je v razgibani postavitvi razstavil raznoliko zasnovana dela na temo angelov in ptic, ki jih je umestil v prostor po sistemu mobilov, ter platna različnih formatov iz zadnjih let in serije malih oz. miniaturnih del na lesu in papirju. Njegova prepoznavna likovna govorica z virtuozno oblikovano črtno risbo na barviti podlagi in bogato simboliko nas nagovarja z vstajenjsko radostjo in zaupanjem v moč, rodovitnost ter zmagoslavje Življenja."