Na razstavi, ki jo lahko obiščete do 8. aprila, razstavljajo Metka Krašovec, Zmago Jeraj, Franc Mesarič, Bogoslav Kalaš, Živko Marušič, Sandi Červek, Andrej Brumen Čop, Robert Lozar, Silvester Plotajs Sicoe, Tadej Tozon, Matej Čepin, Ana Sluga, Barbara Jurkovšek, Iva Tratnik, Gašper Capuder in Ira Marušič.

Z razstavo skuša kustosinja Nina Jeza v razmislek ponuditi vprašanje motiva tihožitja v sodobnem času – drugače povedano: ali v slovenskem prostoru še obstaja zanimanje za motiviko mrtve narave? Odgovor, ki ga ponuja 16 razstavljenih del, se ponuja sam: minljivost časa in prostora kot temeljni kategoriji sveta in družbe znotraj njega še naprej burita duhove in nagovarjata umetnike.

Postavitev ponuja pisano paleto tako barv kakor tudi vsebin. Starejša generacija je še nagnjena h “klasičnemu" motivu tihožitja; na slikah prevladujejo motivi cvetličnega ali povrtninskega tihožitja, ki pa že s hiperrealistom Francom Mesaričem zadobijo nov koncept. Živko Marušič je v našem prostoru vodilni figuralik, a skoraj ob vsaki njegovi figuri se pojavlja največkrat sadje ali tudi kaki zanimivi predmeti.

Letošnji nagrajenec Prešernovega sklada Sandi Červek je znan po svojih črnih abstraktnih slikah, a poleg tega Červek že nekaj let ustvarja opus Intermezzo, serijo tihožitij, ki so sicer narejena v abstraktni maniri, a še zmeraj dovolj prepoznavna, da vidimo, da gre za upodobljene skodelice.

Andrej Brumen Čop po navadi upodablja vsakdanje predmete, kot so recimo metla, igla ali celo lonec vrele vode. Robert Lozar je prav tako figuralik, a tokrat razstavlja naslikana prazna platna, ki ponazarjajo "muko" umetnika, ki se postavi pred belo in torej prazno platno. Od preostalih sodelujočih umetnikov naj na tem mestu omenimo še Barbaro Jurkovšek, ki slika živali na znanstveno – ilustratorski način, in pa morda Mateja Čepina, ki razstavlja risbo manjšega formata; gre za nekakšne popredmetene lutke oziroma le njihove glave.