Kot otrok je bil Munch pogosto bolan, večkrat celo na robu smrti, zaradi česar je moral tudi po več mesecev ostajati doma. Da bi zapolnil čas, je začel risati stvari, ki so obdajale njegov dom v predelu Grünerløkka takratne Kristianie oz. današnjega Osla. Sprva je upodabljal predvsem živali, ljudi in okoliške stavbe, sčasoma pa se je usmeril bolj v notranja občutenja posameznika. “Ne bom več slikal interjerjev z moškimi, ki berejo, in ženskami, ki pletejo. Slikal bom žive ljudi, ki dihajo in čutijo, trpijo in ljubijo,” je pozneje povedal o svojem prelomnem trenutku.

Otroštvo, zaznamovano z bolečino in izgubo
Munch pa ni bil edini v družini, ki ga je zaznamovala bolezen. Ko je bil star pet let, je za tuberkulozo umrla njegova mati Laura Munch, pri njegovih štirinajstih pa še starejša sestra Sophie.

Po mamini smrti je skrb za družino s petimi otroki prevzela teta Karen Bjølstad, prav tako umetnica, ki je v mladem Munchu prepoznala talent in ga spodbujala k nadaljnjemu udejstvovanju. Leta 1880 se je vpisal na Kraljevo šolo za umetnost in oblikovanje v Kristianiji, kjer je spoznal svojega prvega mentorja, priznanega slikarja, ilustratorja in pisatelja Cristiana Krogha, ki ga je prvi spodbudil k iskanju lastnega umetniškega glasu. Pri sedemnajstih letih je v svoj dnevnik zapisal: “Zdaj je moja odločitev, da postanem slikar.”

Pozneje je k njegovemu delu največ prispeval norveški pisatelj, filozof, boem in anarhist Hans Henrik Jæger, ki je Muncha iz upodabljanja zunanjosti usmeril v slikanje lastnega čustvenega in psihološkega stanja, iz česar se je razvil njegov prepoznavni slog.

Leta 1886 je razstavil prvo izmed različic svoje prepoznavne motivike Bolnega otroka, s katero je zaradi grobega, takrat še neuveljavljenega sloga hkrati šokiral in navdušil. Pozneje je delo, katerega različic je skupaj ustvaril šest, kar se tiče tehnike slikanja, označil za prelomno v svojem ustvarjalnem procesu.

Pri tridesetih letih, ko so ga institucije zaradi njegovih eksperimentov v vsebini in formi zavračale in se je njegovo boemsko življenje v Kristianiji končevalo, mu je umrl še oče, od katerega se ni mogel posloviti, kar njegovo pot še dodatno zapelje v temačna občutja in tematike.

Pred drznim umetnikom je zmeraj stala ženska
Njegova dela so močno zaznamovale tudi ženske. Po teti Karen, ki je v njem prebudila željo po umetniškem ustvarjanju, in sestrah, ki jih je prav tako rad upodabljal, so veliko vlogo v njegovem ustvarjanju odigrale ženske, s katerimi je razvil romantični odnos.

Velik vpliv, ki je zaznamoval tudi njegove poznejše ljubezenske odnose, je imela nanj njegova prva ljubezen Milly Thaulow. Novinarka, znana kot ena prvih, ki so na Norveškem pisale o hrani in modi, je Muncha v mislih preganjala še dolgo po njunem razhodu. Njun odnos in lastno razočaranje je slikar upodobil s sliko Ples življenja, kjer nesojeni par predstavlja osrednji motiv v z ljubosumjem prežeti zabavi.

Ob prelomu stoletja je sledilo burno razmerje z Mathildo "Tullo" Larsen, ki jo je upodobil na slavni sliki Glava ob glavi. O njegovem življenju s Tullo, s katero pa se sicer nista nikoli poročila, je znanega precej malo, največ pozornosti pa sta bila deležna prav ob zadnjem snidenju v umetnikovi hiši v majhnem obmorskem mestu Åsgårdstrand, ko se je slučajno sprožila pištola in ranila Muncha v roko. Stvar je postala sumljiva, saj nihče izmed vpletenih ni znal zares razložiti, kako je prišlo do incidenta, zaradi katerega Munch do konca življenja ni mogel dobro uporabljati svoje roke.

Sledilo je več krajših, spontanih razmerij, med katerimi pa so prav vsa pustila viden pečat na umetnikovem življenju.

Po razhodu s Tullo je spoznal takrat komaj šestnajstletno Ingse Vibe, ki naj bi njegovo pozornost pritegnila, ko se je nagibala čez ograjo njegove hiše v Åsgårdstrandu. Iz romance se je hitro razvilo prijateljstvo, ki je z dopisovanjem trajalo do konca življenja.

Ženska so bile svetnice, katerih bližine se je bal
Na njegovih slikah se pojavlja tudi angleška violinistka Eva Mudocci, s katero je imel prav tako kratkotrajno razmerje, videti pa jo je mogoče na slikah Koncert za violino, Salome in Broška, na kateri Mudocci spominja na Madonno, eno izmed Munchovih ključnih del.

Med letoma 1916 in 1944 je umetnik živel v predelu Ekely, kjer je upodabljal tudi mnoge lokalne ženske, katerih portreti pa so danes žal izgubljeni. Ena izmed njegovih najljubših portretirank v tem času je bila Birgit Prestøe, ki je vloge v procesu obrnila: “Pomislila sem, kako čudovito ga je opazovati, lepega kot mladega Apolona, modrega kot starajočega se Zevsa.”

Munch se je vse življenje boril s hkratnim zanimanjem za ženske, ki so mu pogosto predstavljale ustvarjalni navdih, ter strahom pred zavrnitvijo, zaradi česar – pa tudi zaradi ideje, da zakon in ustvarjalnost ne gresta dobro skupaj – je ostal neporočen do svoje smrti leta 1944.

Odmev Krika po 130 letih
Munchov Krik velja za ikonično delo moderne umetnosti, hkrati pa tudi drugo najbolj znano delo za slavno Mono Liso. Četudi je bilo delo naslikano pred 130 leti, pa se njegove eksistencialne tematike anksioznosti, ljubosumja in melanholije lepo povezujejo s časom, ki ga tudi danes zaznamuje predvsem negotovost.

"V nasprotju s splošnim prepričanjem je narava in ne figura na sliki tista, ki kriči, glede na sam Munch, ki je zapisal ‘... velik in neskončen krik skozi naravo'," je o delu povedala Maren Lindeberg, vodja odnosov z mediji pri muzeju MUNCH v Oslu.

Muzej MUNCH se je v Oslu odprl leta 2021, v njem pa je mogoče videti dela, ki jih je umetnik štiri leta pred svojo smrtjo podaril mestu.