Sliko, ki je dolgo veljala za delo neznanega mojstra, hranijo sicer v Neaplju, trenutno pa je na ogled v Narodni galeriji v Londonu.

V galeriji so pripravili manjšo razstavo z naslovom Zadnji Caravaggio, ki se osredotoča prav na sliko z naslovom Mučeništvo sv. Uršule. Ob tej je razstavljeno tudi pismo, ki omenja njen nastanek in je dokaz o Caravaggievem avtorstvu (za razstavo ga je posodil Neapeljski arhiv), ter še eno umetnikovo pozno delo – Saloma z glavo Janeza Krstnika (ok. 1609–1610, to hranijo v londonski Narodni galeriji). Caravaggieva zadnja slika je v Londonu na ogled prvič po 20 letih – razstavo so odprli 18. aprila, na ogled pa bo do 21. julija. Mučeništvo sv. Uršule sicer hranijo v Gallerie d’Italia v Neaplju.

Sorodna novica "Tu ni dvoma, kdo je inovator. Caravaggio počne stvari, ki jih nikoli nihče prej ni počel."

Kot so zapisali v Narodni galeriji, je malo slik, ki tako dobro povzamejo zgodbo Caravaggievih poznih let, kot prav njegovo zadnje delo. To gledalca potegne v vrtinec nasilja, umetnik pa je v sliko ujel "zapleten preplet nedolžnih in krivih rok", pa tudi svojo lastno podobo, ki dogajanje "nemočno opazuje". Gre za trenutek iz legende o sv. Uršuli, angleški princesi, ki se z 11.000 devicami mimo Kölna z romanja v Rim vrača domov v Bretanijo, ko mesto napadejo Huni in pobijejo vse njene spremljevalke. Uršulo zaradi njene izjemne lepote privedejo hunskemu kralju, ki jo želi poročiti. Ker ga princesa zavrne, jo kralj ustreli s puščico.

Na sliki tudi zadnji domnevni umetnikov avtoportret
Caravaggio za sliko značilno izbere enega od bolj dramatičnih trenutkov zgodbe – ko hunski kralj izstreli smrtonosno puščico v Uršulino oprsje. Iz ozadja pa se iztegne neznana roka, ki jo poskuša ustaviti. Za moško figuro v ozadju domnevajo, da je umetnik naslikal samega sebe, s tem pa tudi svoj zadnji avtoportret.

Gledalec bi težko stal bližje nasilju, ki ga Caravaggio tako rad vključuje v svoja dela. Vendar nasilja ni ljubil le slikar, pač pa je z njim naredil vtis tudi na druge tako – po slikarjevi smrti njegov revolucionarni način slikanja povzemajo številni slikarji ne le po Italiji, ampak tudi drugod po Evropi. Caravaggieva dramatičnost in šokantnost je ustrezala tudi naročnikom.

Na robu družbe, a v najbolj imenitnih sobanah rima
Umetnik je ves čas hodil ob robu družbe. Redno se je zapletal v pretepe, v trenutku nastanka slike je bil obtožen umora, zaradi česar je pobegnil iz Rima. Pravzaprav je bilo že drugič, ko je moral bežati (morda obakrat zaradi umora) – prvič je precej na začetku kariere pobegnil iz Milana. Zdaj je bil že drugič na begu. Tokrat iz Rima, kjer je imel vplivne naročnike. Od tam je pobegnil na jug Italije, nato do Malte, potem pa se vračal čez Neapelj. Ves čas je čakal na pomilostitev (za to so si prizadevali naročniki, ki so njegovo vedenje dolgo tolerirali). Umetnik je bil nato zares tudi pomiloščen, a šele dva tedna po smrti.

Slika Mučeništva sv. Uršule je bila Caravaggiu razmeroma pozno pripisana – šele v 80. letih 20. stoletja, potem ko so našli pismo, ki omenja naročilo slike. Pismo so leta 1980 odkrili v državnem arhivu v Neaplju v fundusu Doria d'Angri. Pismo ni razkrilo le avtorstva, ampak olajšalo identifikacijo prizora, ki so ga do tistega trenutka razlagali kot alegorični prizor.

Slika je torej nastala v Neaplju, naročil pa jo je genovski plemič Marcantonio Doria. Slika ima zanimivo provenienco: najprej je odpotovala k naročniku v Genovo, nato pa se leta 1832 vrnila v Neapelj, kjer je prišla v posest Dorieve veje princev iz Angrija. Stoletje pozneje je končala pri družini Romani Avezzano. Leta 1963 se je pojavila na razstavi, leta 1972 jo je kot delo baročnega umetnika Mattie Pretija kupila Banca Commerciale Italiana. Leta 1999 je to prevzela Banca Intesa Sanpaolo, ki je postala tudi lastnica slike.

Dragoceni detajli dolgo spregledanega pisma
Pismo, ki je datirano 11. maja 1610, je napisal naročnikov zastopnik Lanfranco Massa, v njem pa izvemo, da je Caravaggio nanesel "zelo debelo" plast laka, zaradi česar je Lanfranco sliko postavil na sonce, da bi tako pospešil sušenje. Ta poteza je katastrofalno vplivala na barve, je za portal Art Newspaper povedal direktor Gallerie d'Italia Michele Coppola. Dokument iz leta 1831 omenja, da je bila slika precej poškodovana tudi v poznejših restavratorskih posegih. Eden od prvih je sledil verjetno kmalu po smrti Marcantonia Dorie leta 1651.

Zadnje posege so izvedli v letih 2003 in 2004 v osrednjem restavratorskem centru v Rimu. V sklopu tega so pod vodstvom Carla Giantomassija in Donatelle Zari sliko očistili in raziskali. Takrat je postala jasneje vidna roka, ki je postala z leti neopazna, gesta, ki poskuša iz ozadja ustaviti umor svetnice.