Nicolas De Staël je poleg abstraktnih krajin znan tudi po močnem impastu, slikarski tehniki z značilnimi gostimi nanosi barve, zaradi katerih so vidne poteze čopiča ali noža, ukvarjal pa se je tudi s kolažem, ilustracijo in tekstilom. V okviru pariške retrospektive je mogoče videti okoli 200 slik, risb, gravur in zvezkov, mnogo izmed njih pa jih zaradi zasebnega lastništva še nikoli prej ni bilo na voljo javnosti.
Ena izmed kuratork muzeja, Charlotte Barat-Mabille, je povedala, da je skupaj s sodelavci pregledala zasebne zbirke, iz katerih je nato po kronološkem zaporedju izbrala dela za razstavo. To pa ni prva večja razstava njegovega dela v Parizu, saj je bila pred 20 leti v Centru Pompidou retrospektiva njegovega dela, ki pa je bila v primerjavi z novo zastavljena tematsko. Razstava v muzeju moderne umetnosti ponuja nov pogled na umetnikovo delo, s čimer poskuša predstaviti manj znane vidike njegove kariere.
“Nicolas de Staël je bil očaran nad svetom okoli sebe in je v kratkem času ustvaril veliko del. Njegova kariera je bila kratka, a plodna," je za časnik The Guardian dejala Barat-Mabille. "Toda mit je imel navado zasenčiti njegovo delo. Za De Staëla je bilo pomembno le, da je slikal in skušal na slikah pokazati nekaj novega.”
Na njegovo delo niso vplivali trendi in razhajanja njegovega časa, pač pa je z njim poskušal zabrisati na videz jasno razliko med abstrakcijo in figuraliko. Razstava gledalcu omogoča neke vrste potovanje v razvoju slikarjevega dela od zgodnjih let, preživetih v Parizu, do Vauclusa, znamenitega potovanja na Sicilijo leta 1953 in njegovih zadnjih mesecev v Antibesu, kjer je ustvarjal do svoje smrti.
"Življenje brez slik je tako žalostno, zato nadaljujem, dokler lahko," je nekoč dejal slikar.
15 let, več kot 1000 del
De Staël se je rodil leta 1914 v Sankt Peterburgu, vendar se je morala njegova družina zaradi revolucije pet let za tem preseliti na Poljsko, kjer sta oba starša kmalu umrla. De Staëla je s sestro Marino pod okrilje nato vzela ruska družina v Bruslju, kjer je kasneje študiral dekoracijo in oblikovanje na kraljevi akademiji lepih umetnosti ter arhitekturo na akademiji St. Gilles.
Po študiju je veliko potoval, ob začetku 2. svetovne vojne pa se je pridružil tujski legiji. Po odhodu leta 1941 se je preselil v Nico, kjer je spoznal Jeana Arpa, Sonio Delaunay in Roberta Delaunayja, ki so ključno zaznamovali njegova zgodnja abstraktna dela. Kmalu zatem se je preselil v Pariz, kjer je spoznal Georgesa Braqua, njegova dela pa so postala širše prepoznavna in cenjena. Kljub uspehu pa se je De Staël redno spopadal z izmučenostjo, nespečnostjo in depresijo, kar je vodilo do njegove prezgodnje smrti leta 1955. V 15 letih umetniškega udejstvovanja je ustvaril več kot tisoč sto oljnih slik, njegova skrivnostna osebnost in burno zasebno življenje pa sta vodila do t. i. "mita De Staël", ki je pogosto zasenčil njegove izjemne stvaritve.
"Mit o njegovi težavni osebnosti in tragičnem koncu je deloval v škodo De Staëlovega dela. Ljudem je preprečil, da bi videli lepoto njegovega opusa in nanj gledali kot na praznovanje obstoja," je ob odprtju razstave dejal Fabrice Hergott, direktor Muzeja moderne umetnosti v Parizu.
Razstava bo na ogled do 21. januarja 2024.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje