Ob 19.30 bo predstavil performans Ob zori še ene dobe absurdnosti: Kompozicija št. 6. Jaša Mrevlje-Pollak (1978), eden najvidnejših sodobnih slovenskih vizualnih umetnikov, je zvočni performans ustvaril v sodelovanju z Janezom Vidrihom.

Dlje kot dela, bolj mu je jasno, da njegovo delo izhaja iz nujnosti in ne toliko iz popolne svobode izbiranja, pravi Jaša. Zavestno si je omejil prostor, da bi podrobneje preveril vse njegove dejanske možnosti in predvsem potenciale.

Januarja 2017 je sredi paralelnih razvojnih niti večjih projektov začutil nujo po popolni izpraznitvi in omejitvi. Vzpostavil je pravila, ki jim v sklopu projekta Compositions zdaj sledi že dve leti. Tem pravilom pravi "suitcase art", kar pomeni, da z njim lahko odide in prispe na lokacijo zgolj s tem, kar mu uspe spraviti v svoj manjši potovalni kovček. Tak princip pa je po njegovih besedah v popolnem kontrastu z njegovo siceršnjo potrebo po popolnem prevpraševanju in posledično redefiniranju fizičnega in kontekstualnega prostora, ki (naj bi) definiral umetniško delo.

"Vsaka stiska ali kriza je seveda potencial za nove rešitve, a vseeno sem se decembra 2018 sredi performansa v puščavi Atacama v Chilu zaletel v zid. Ko sem postopoma spustil vse fizične možnosti, vse ostale medije komunikacije in ekspresije, mi je ostala zgolj možnost nadaljevanja in lastna volja. Zid, v katerega sem se zaletel, je bila fizična nezmožnost in vakuum, ki ga je ustvaril spomin. Zelo podoben zid velikokrat nastane v prostoru, nabitem z ljudmi, ki čakajo na tvoj naslednji gib, in vsakič, ko se zaletim, zaboli kot prvič. Ko smo 29 tednov ponavljali akcije, katerih moč je slonela na nenehnih ponovitvah gest, so bili zidovi naše omejitve in medij hkrati. Vsak zid, omejitev, zamejitev ali zgolj arhitekturna linija je posledica miselnega procesa. Vsaka črta v prostoru nenehno določa začetek in hkrati konec, omeji ali odpre prostor, kaže na moje in tvoje, naše in vaše, na nas in njih, pa če gre za načrtovanje nove hiše ob morju, zavetja ali nove države," razmišlja umetnik.

In nadaljuje: "Prehitro se lahko zdi zgolj igra ali "vaja v risbi". V idealnem svetu, bi bila vsaka nova črta posledica tehtnega, odgovornega in čutnega razmisleka in predvsem razumljena kot del procesa in tako ne nekaj določenega in tako določnega. Nesmiselnost in popolna nemoč umetnosti določa njen realni vpliv pri vnovičnem kreiranju nevidnih arhitektur, ki se manifestirajo prek gest, potez in akcij. Ko si ponovim verz, ki iz znanih elementov sestavlja nemogoče, in to naredim še večkrat, potem začnem verjeti o možnosti obstoja ideje​ in na tem lahko zgradim cel svet. Četudi med umivanjem porabljenega plastičnega jogurtovega lončka. "Nikoli ne veš," bi prikimala Stara Mama."

Kompozicija tudi v novi izdaji sledi konceptu celotne serije ‒ gre torej za efemerno in gestikulativno obliko odpornosti, ki se vsakič odziva na drugačen kontekst, odlikuje se kot odziv na občutljivo in grozljivo politično atmosfero. Kot so ob projektu zapisali v Moderni galeriji, je jedro kompozicije arhitektura odpornosti, ki udejanja akcije prek prisotnosti in jezika. Akcije in intervencije se širijo skozi ves performans, odzivajo se na lokalno in začasno. "Preprostost se napaja z nujnostjo 'zdaj' kot posledice v času in prostoru, odzvati se moramo hitro, reagirati na to, kar se dogaja okrog nas, nemudoma in nujno."