Razstava z naslovom It's Pablo-matic: Picasso According to Hannah Gadsby (Pablo-matično: Picasso skozi oči Hannah Gadsby) bo v New Yorku na ogled do 24. septembra.

"Picasso je rekel: privzameš lahko vse perspektive istočasno! Kakšen junak. Ampak povejte mi, ali je med temi perspektivami tudi kaka ženska? No, v tem primeru me ne zanima," je uvodoma o razstavi na spletni strani muzeja zapisala kuratorka Gadsby, ki je v napovedniku razstave samo sebe opisala kot "vreščečo, avstralsko, feministično uničevalko moške zabave".

Na razstavi, ki združuje okoli sto razstavnih predmetov, Hannah Gadsby komentira slike in risbe Picassa ter jim ob bok postavlja tudi dela umetnic, kot so Cecily Brown, Judy Chicago, Renee Cox, Käthe Kollwitz, Dindga McCannon, Ana Mendieta, Marilyn Minter, Joan Semmel in Faith Ringgold.

Kot so navedli v muzeju, želi razstava preučiti slikarjevo zapuščino "skozi kritično, sodobno in feministično optiko", ob tem pa ne zanika "transformativne moči in trajnega vpliva njegovega dela".

Ga 50 let po smrti razumemo drugače kot nekoč?
Razstava je del serije postavitev, ki letos zaznamujejo 50. obletnico Picassove smrti. V Španiji rojeni slikar, ki je pozneje večinoma živel v Franciji, velja za enega najvplivnejših in uspešnih umetnikov 20. stoletja, utemeljitelja kubizma in glavnega akterja nadrealizma. Obenem je bil v zasebnem življenju znan tudi kot seksist in mačo, ki je svoje "muze", potem ko se je z njimi razšel, pogosto upodabljal v negativni luči.

Komičarka Hannah Gadsby, ki je študirala umetnostno zgodovino, se je Picassa kritično lotila že leta 2018 v svoji humoristični oddaji Nanette (našli jo boste v Netflixovem arhivu). v njej je med drugim pripomnila, da je Picasso "samo pritrdil kalejdoskop na svoj penis" in s tem utemeljil kubistično gibanje. Njen stand-up je bil tudi povod za sodelovanje z Brooklynskim muzejem.

"Tisto, ko živciraš moške kritike"
"'Pablemi' se začnejo, še preden stopiš v prvo sobo", je zapisal recenzent portala ARTnews. "Nad kričeče rdečim logotipom razstave v pritličju visi osemmetrska slika Cecily Brown, Triumph of the Vanities II (2018), na kateri vidimo orgijo grmičastih oblik pred kričečim ozadjem. Delo spominja na bakanalije rokokojskega slikarstva in na intenzivnost Delacroixove rabe barv. Nima pa veliko povedati o Picassu, umetniku, o katerem je tudi sama Cecily Brown govorila z občudovanjem."

Še veliko bolj neusmiljen pa je bil recenzent New York Timesu. "Ambicije te razstave so na ravni GIF-ov, čeprav morda je ravno v tem poanta," je zapisal. Spletni portal Hell Gate je z razstavo obračunal že v naslovu: "Ne hodite na Pablo-matično."

V odgovor na te kritike je višja kuratorka Brooklynskega muzeja Lisa Small v zgodbah na Instagramu objavila fotografijo sebe s Hannah Gadsby in pripisom: "Kritik New York Timesa se je zelo razburil zaradi naše razstave. Zelo mi je žal, ampak mi ni." Druga višja kustosinja v muzeju, Catherine Morris, je isto sliko objavila s pripisom "Tisto, ko Pablo-matic kravžlja živce (moškim) kritikom".

Vodja stikov z javnostjo Brooke Baldeschwiler je objavila napovednik za razstavo s pripisom: "No, dajte si duška, nastrojenci." (ang. "Come at us, haters.")

Po objavi prvih negativnih recenzij sta Lisa Small in Catherine Morris v odprtem pismu pojasnili svoje razloge za postavitev razstave: "Najbrž ni noben umetnik tako globalno prepoznaven kot Pablo Picasso. V petdesetih letih od njegove smrti je kultura - in z njo umetnostna zgodovina - doživela korenite spremembe. Spremenilo se je tudi to, kako gledamo na Picassa. Pa poglejmo, kako. Zadnjih petdeset let je s seboj prineslo, poleg drugih družbenih gibanj, tudi vzpon feminizma. (...) Misliva, da je čas, da dodamo še eno plast k razumevanju Picassa, vodilne figure modernizma. Muzeji so, konec koncev, kraj, kjer se srečujeta preteklost in sedanjost. Kot kuratorki verjameva, da morajo biti prostor za niansirane dialoge, čeprav so ti morda neprijetni. In kako lažje zabresti v te vode kot pa s ščepcem humorja? Komedija je uporabno orodje za netenje debat in vpeljavo nepričakovanih idej. Zato sva predlagali sodelovanje s komičarko - in, ja, glasno kritičarko Picassa - Hannah Gadsby. S svojim ostrim humorjem in poznavanjem umetnostne zgodovine nas izziva, da pogledamo še enkrat. Pogledamo drugače."

Direktorica muzeja Anne Pasternak je k temu dodala še. "Tiste, ki se sprašujejo, če glas Hannah Gadsby sodi na to razastavo, bi vprašala samo: Čigavim interesom škodujemo, če ga vključimo? In kdo ima koristi od tega, da ga izključimo?"