V Muzeju za sodobno umetnost na ljubljanski Metelkovi so končno na ogled postavili grafike Pabla Picassa. Gre za več serij ilustracij iz sredine dvajsetega stoletja.
V tem kratkem članku pa nas bo zanimalo nekaj drugega. Če rečemo, da je – v grobem – Beethoven za uho nekaj takega kot Rembrandt za oko in Monet za oko nekaj takega kot Debussy za uho, glasba katerega skladatelja je za uho nekaj takega, kot je slikarstvo Pabla Picasso za oko?
Tako muzikologi kot umetnostni teoretiki in kritiki so pogosto zaznali tovrstne vzporednice: zvečine le bežno, neobvezno in za ilustrativne namene, pa vendar. Na primer muzikolog Gregor Pompe, ki v knjigi iz leta 2011 z naslovom Postmodernizem in semantika glasbe principe, ki poganjajo serialno glasbo, poveže s principi, ki poganjajo abstraktno slikarstvo.
Muzikolog Alex Ross v knjigi Drugo je hrup (Beletrina, 2014) Picassa nekajkrat omeni v istem stavku kot Stravinskega. Picasso in Stravinski sta bila prijatelja, dopisovala sta si itd. Nekakšna vzporednost med njima se torej zdi kot nekaj samoumevnega. No, Tom Service v časopisu Guardian vzporednico med Picassom in Stravinskim, ki velja – kot kaže – za privzeto, na hitro odpravi kot 'simplistično'.
Če govorimo o tovrstnih vzporednicah, je smiselno biti čim natančnejši in vzpostaviti smiselne parametre, po katerih bomo postavljali slikarstvo ob glasbo. In ključna dva parametra bi seveda morala biti morfološki in konceptualni. Morfološko je čas v glasbi kot prostor v sliki in linija v sliki kot melodija v glasbi, če omenimo le dve paralelni kategoriji. Koncepte razbiramo posredno iz in-formirane glasbene oz. slikarske materije, na koncepte, ki so v ozadju glasbene ali slikarske morfologije, pa nas seveda lahko napotijo tudi izjave in zapisane misli tako primerjanih slikarjev in skladateljev.
Privzeta vzporednica med Picassom in Stravinskim se zlomi na konceptualni in morfološki ravni. Glasba Igorja Stravinskega je namreč ves čas ostajala znotraj parametrov evropskih glasbenih tradicij. Picasso je evropsko (klasično) slikarstvo pomešal s prvinami afriških kultur.
Obstaja skladatelj, ki je prav to naredil v glasbi: George Gershwin. Njegova je glasba relativno preprostih struktur, njeno 'evropsko' jedro se meša z 'afriškimi' vplivi, se pravi z … džezom.
In kaj vzpostavitev te in takšne vzporednice, potem ko ta postane zavezujoča, pomeni za zgodovino umetnosti dvajsetega stoletja?
Precej.
Picassa imajo namreč številni za nekakšnega polboga, absolutnega genija. Gershwin velja za izjemnega in cenjenega skladatelja, ne pa tudi za genija.
Moramo torej Picassu ali moramo Gershwinu položaj znotraj zgodovine umetnosti določiti na novo?
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje