Za primerjavo: Rembrandt, piše tule, je ustvaril okoli 300 slik. Britanski slikar Francis Bacon okoli 600. Ti dve številki se sicer nanašata le na slikarsko produkcijo teh dveh slikarjev.
Seveda je ljudem, ki imajo Picassova dela v lasti – pa če so povsem navadne čečkarije – v interesu, da vsa mitologija, ki obkroža Picassa, ostaja. Tako ohranjajo cene njegovih del na 'primernih' višinah.

O Picassu, in o čem govorimo, ko govorimo o njegovem delu, sem že pisal tule:

Sorodna novica Picasso in Stravinski? Niti ne.

Ob izjemnih količinah del, ki jih je proizvedel, je njegovo delo pogosto povsem generično. Vedno znova na začetku sledimo serijam čečkarij, ki se občasno razvijejo v večja in bolj kompleksna dela ali pa ponovno poniknejo v začetno stanje popolne poljubnosti. Potem občasno naletimo na vrhunska dela, ki predstavljajo nekakšen povzetek, morda sintezo prej narejenega. Nasploh so pa njegova dela praviloma popolnoma odprta, kar pomeni, da jih je mogoče nadaljevati v neskončnost, pogosto so brez poudarkov in strukturno močno razredčena. S svojo preprostostjo se zdijo všečna, Picassov slog ali sloge je zelo lahko posnemati in posnemali so tudi ga. Mu je pa skupaj z drugimi zgodnjimi modernisti uspelo odpreti slikovno polje in izolirati slikarska sredstva. Ločil je posamezne oblike in tako vzpostavil ritme na sliki. Ameriški slikarji iz obdobja po drugi svetovni vojni (Pollock, De Kooning, Kline, Motherwell, Krasner …) pravzaprav sledijo principom in modelu dela, kot ga je vzpostavil Picasso. Ameriški abstraktni ekspresionizem temelji na razgradnji figure – drugačen je od evropskega informela, ki temelji na razgradnji pejsaža in ima za izhodišče delo slikarja Kandinskega. V resnici je Picassa popolnoma posvojila Amerika, Evropa nekoliko manj.

Evropskega slikarstva, ki bi temeljilo na principih, ki jih je vzpostavil Picasso, ni tako veliko. Celo blago nelagodje je zaznati, ko govorimo o Dubuffetu, Claveju, Ringlu ali Gabrijelu Stupici in številnih drugih, ki so svojo figuraliko vzpostavili na principih Picassovega dela.

Muzika, ki je vzporedna delu Picassa in njegovih naslednikov, so džez in njegovi odvodi, tudi funk in pop, ne pa morda tip evropske povojne visoke, resne kompleksne glasbe kakega Bouleza, Ligetija ali Griseya.

In prav ta odmik od eminentno evropskih visokih umetniških tradicij je tisto, kar bega tako občudovalce kot kritike Picassovega dela.

Pripis k prispevku v oddaji Osmi dan.