Slika iz leta 1789 je po končanem konservatorsko-restavratorskem postopku, vključno z vragom, ki je zdaj očiščen poznejših preslikav, znova na ogled javnosti.

Gre za sliko z naslovom Smrt kardinala Beauforta, ki temelji na prizoru drugega dela Shakespearjeve drame Henrik VI. Reynolds je naslikal trenutek, ko kralj prispe ob smrtno posteljo svojega prastrica, umirajočega kardinala Winchestra. Dramatičnost prizora poudarjata razprti razkošni rdeči zavesi, skozi kateri gledamo dogajanje v sobani. Na postelji leži v bolečini zvijajoči se kardinal, čigar identiteto razkriva kardinalski klobuk, odložen ob postelji, v ozadju levo sta dve moški figuri, iz teme pa gleda zlovešča glava vsiljivega vraga, za katerega v drami kralj naprosi Boga, da ga prežene.

Joshua Reynolds, eden najbolj iskanih angleških slikarjev svojega časa, je vraga naslikal z izbuljenimi očmi hladnega pogleda in dvema ostrima čekanoma. Očitno je bila grozeča figura, ki se je dvigala iz temnega ozadja, moteča, saj so jo pozneje preslikali. "Tako dobesedna upodobitev metaforične besedne zveze s pošastjo ni ustrezala takratnim pravilom v umetnosti," pravi kurator v britanski organizaciji National Trust. Reynolds, ki je sicer slovel predvsem kot portretist (slikal je zlasti portrete za aristokracijo), posvečal pa se je tudi zgodovinskim prizorom, je sliko ustvaril proti koncu kariere. Ko so sliko še istega leta prvič predstavili v Shakespearjevi galeriji, je med vsemi razstavljenimi deli sprožila najburnejše odzive.

"Medtem ko je bilo v literaturi sprejemljivo vključiti personificirano podobo demona, je bila v sliki takšna podoba preveč oprijemljiva. Pojavila so se mnenja, da bi ga morali preslikati, čeprav ohranjeni zapisi pogovorov z umetnikom kažejo, da je sam temu nasprotoval," je še dejal Chu.

V kritiki časnika The Times je 7. maja leta 1789 pisalo: "Vrag na kardinalovem vzglavniku ne more skaziti slike, ne govori pa v prid slikarjevi presoji. Prej daje slutiti, da je hudič obsedel okus Sira Joshue, ki se je odločil za takšno dobesedno upodobitev ideje. Poezija ima drugačna pravila kot slikarstvo; saj tema zadostuje sama po sebi in ne potrebuje posredovanja iz nebes ali pekla."

Bolj naklonjen je bil sliki v svojem zapisu iz leta 1791 Erasmus Darwin: "... Zakaj se slika kot poezija ne bi izrazila z metaforo ali nejasno alegorijo? Zares izjemen moderen slikar je razširil področje slikovnega jezika z vključitvijo hudiča za blazino zlobnega človeka na njegovi smrtni postelji. Česar pa na škodo spretno naslikanega dela hladna kritika današnjega časa ne ceni."

Slika je ponovno na ogled v Petworth Housu v Zahodnem Sussexu. Gre za eno od štirih Reynoldsovih slik, ki so jih restavrirali v sklopu zaznamovanja 300-letnice umetnikovega rojstva. Med raziskovanjem del so na omenjeni sliki ugotovili močne preslikave, ki so posledica več različni rok. Dodanih je bilo kar sedem plasti laka. "Območje z vragom je bilo posebej zahtevno. Ker je temno, je bilo preslikano z zemeljskimi rjavimi in temnimi barvami, ki se vedno počasneje sušijo, kar povzroča krčenje," je dejala konservatorka Becca Hellen. "Zaradi plasti, ki so jih nanesli prejšnji restavratorji, je nastala zmešnjava v interpretaciji in številnih barvnih plasteh."

Sliko je Raynolds naslikal po naročilu Shakespearjeve galerije, ki je prodajala tudi grafike dela. Na prvi izdaji je bila podoba hudiča še prisotna, v drugi, ki je sledila Reynoldsovi smrti, pa so se jo odločili umakniti. V galeriji je slika ostala do leta 1805, ko so jo prodali tretjemu egremontskemu grofu Georgeu Wyndhamu v Petworthu, kjer je zdaj spet na ogled.