Kustosinja Moderne galerije Martina Vovk je na vodstvu po (odlični!) razstavi 'novejšega slovenskega slikarstva' v Moderni galeriji leta 2019 povzela položaj slikarstva znotraj polja sodobne umetnosti z mislijo – navajam po spominu – da je to zdaj "obroben medij", da zato takšne razstave danes niso nekaj "samoumevnega" in da "teorija ne ve, kaj bi s tem počela".

Izjava, da "teorija ne ve, kaj bi s tem (s slikarstvom) počela", je pravzaprav velik napredek glede na prejšnje stanje. Še leta 2015, 2016 ali 2017 je bilo povsem jasno, da kompleksno slikarstvo in kiparstvo (in za tak tip slikarstva in kiparstva v resnici tudi gre, trivialnega kiparstva in slikarstva je bilo vedno dovolj tudi po letu devetdeset!) nima vstopa na preštevilne bienalne prireditve in v preštevilne muzeje in galerije za sodobno umetnost po svetu. Tistih nekaj vrhunskih sodobnih slikarjev (Doig, Tuymans, Plessen …), delujočih v območju kompleksnega sodobnega slikarstva, ki jim je na takšno umetniško prizorišče vseeno uspelo prodreti, je bilo uspešnih prevladujočemu stanju na umetniškem prizorišču navkljub, ne ob kakšni izraziti asistenci tega istega umetniškega prizorišča.

Nič hudega, porečete, saj imamo 'sodobno umetnost': performans, bioart, body art, instalacije, neokonceptualizem, neopopart, video, računalniško umetnost, relacijsko estetiko in tako dalje.
Res je, imamo vse to. Problem je v tem, da v vseh teh primerih govorimo o trivialnih žanrih sodobne umetnosti. Globalno umetniško prizorišče in spremljevalni teoretski aparat tega enostavno noče ali ne more razumeti.

V oddaji bomo vzpostavili vzporednice med nekaterimi pojavi iz območja vizualne umetnosti in pojavi iz območja glasbe. Preko tako vzpostavljenih vzporednic bodo številni pojavi iz območja vizualne umetnosti postali povsem jasni in razumljivi – kar koli že z izrazom razumljivi mislimo.