Dela je galeriji in mestu Kamnik nekoliko pred svojo smrtjo z oporoko podarila Savinškova življenjska sopotnica, slovenska igralka in pesnica Mila Kačič (1912–2000).

Jakob Savinšek (1922–1961) s je z Milo spoznal leta 1944 v krogu pisatelja Ivana Mraka. Po kiparjevi smrti so dela ostala v njeni zbirki, vse do leta 2000, ko je bil umetnikov opus večinoma podarjen Moderni galeriji v Ljubljani, del pa umetnikovemu rodnemu mestu. Poleg kipov Galerija Miha Maleša hrani tudi umetnikov avtoportret (1948) in dokumentarno gradivo.
Razstava poleg Savinškovih kipov iz zbirke galerije vključuje tudi dela iz Narodne in Moderne galerije ter Dolenjskega muzeja Novo mesto. Razstavo bodo pospremili s katalogom z besedilom kustosinje razstave Saše Bučan. Razstavo bo odprla ministrica za kulturo Asta Vrečko.

Jakob Savinšek se je rodil 4. februarja 1922 v Kamniku, kjer je obiskoval prve štiri razrede osnovne šole. Družina se je leta 1929 preselila v Ljubljano, kjer je končal osmi razred gimnazije in se vpisal na medicinsko fakulteto. Leta 1942 so ga skupaj z bratom odpeljali v taborišče Gonars, od koder sta se vrnila konec istega leta. Z neutrudnim portretiranjem in risanjem cvetličnih tihožitij je preživljal družino ter še naprej uril in razvijal svoj risarski talent pri slikarju Rihardu Jakopiču.

V krogu pisatelja Ivana Mraka in njegove žene, kiparke Karle Bulovec Mrak, je prejemal tudi prve napotke na poti kiparstva. Tukaj je spoznal svojo življenjsko sopotnico, igralko in pesnico Milo Kačič. Leta 1945 se je vpisal v prvi semester Akademije za upodabljajočo umetnost v Ljubljani na smer kiparstvo. Poučevali so ga Boris in Zdenko Kalin, Frančišek Smerdu in Peter Loboda. Leta 1949 je diplomiral.

Leta 1950 je najel nekdanji atelje kiparja Frančiška Smerduja. Petdeseta leta so bila za Savinška leta potovanj, odkrivanja umetnosti in druženja s številnimi akterji slovenskega in širšega evropskega kulturnega prostora, prinesla pa so mu tudi prvo samostojno razstavo v Mali galeriji v Ljubljani ter prva naročila za kiparske spomenike (Celje, Novo mesto, Ptuj, Trenta). Sledila je večja samostojna razstava v Jakopičevem paviljonu in nagrada Moša Pijadeja, ki mu je omogočila študijsko potovanje v Anglijo in Francijo.

Zatem je prejemal številna naročila javnih spomenikov, med drugim monumentalnih kipov Ivana Tavčarja na Visokem v Poljanski dolini in Simona Gregorčiča v Kobaridu. Leta 1961 se je, kljub fizični in psihični izčrpanosti, podal na simpozij v Kirchheim v Nemčiji, kjer je umrl umrl star devetintrideset let.