Maria Lassnig - umetnica, ki je prejela zlatega leva za življenjsko delo na 55. beneškem umetnostnem bienalu, se je poslovila na Dunaju v zavidljivem 95. letu starosti. Lahko jo občudujemo tudi zaradi dejstva, da je bila sama sebi najzanimivejši motiv ...

Njeno delo je nedvomno odmevalo tudi zunaj meja njene domovine. Umetnica je svojo kariero izoblikovala v sedmih desetletjih. Utemeljitev podelitve zlatega leva v Benetkah je zadela njeno bistvo: "Slikarstvo je spremenila v samoanalitično orodje, pri 90. letih je predstavljala edinstven primer vztrajnosti in neodvisnosti."

Izključena zaradi "izrojenosti"
Maria Lassnig se je rodila 8. septembra 1919 v kraju Kappel am Krappfeld na avstrijskem Koroškem. Akademsko izobraževanje je začela leta 1941 na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti v razredu Wilhelma Dachauerja. Kar pa s seboj ni prineslo obetov lahke umetniške poti, saj je morala študij leta 1943 prekiniti. Njene slike so bile namreč označene kot "izrojene", zaradi česar je študij končala pozneje, in sicer pri Ferdinandu Andriju in Herbertu Boecklu. Prvo samostojno razstavo ji je uspelo postaviti leta 1948 v Celovcu.

Leto 1951 jo je "odrešilo" s selitvijo na Dunaj, kjer se je vključila v krog Otta Mauerja. Gre za duhovnika, ki se je zanimal za umetnost in ki je ob katedrali sv. Štefana ustanovil umetniško galerijo. Sedemnajst let pozneje se je preselila v New York, kjer se je poleg slikarstva začela ukvarjati tudi z animiranim filmom. Leta 1980 se je vrnila na Dunaj in kot prva slikarka na nemško govornem področju začela poučevati na Visoki šoli za uporabno umetnost.

Isto leto je prineslo sodelovanje na bienalu v Benetkah, v letih 1982 in 1997 pa sta sledili povabili na documento v Kasslu. S svojim avtobiografskim animiranim filmom Kantate je leta 1993 na Berlinalu zastopala Avstrijo. Kot prva slikarka je leta 1988 prejela veliko avstrijsko državno nagrado.