"V osnovi gre za igro vzorcev in podob, ki se morebiti izrišejo v luknjičastih teksturah; te nastanejo s plastenjem mnogih nanosov olja, med in na katere umetnica prilepi šablone različnih čipk," so zapisali ob razstavi.

Do pred kratkim je bil njen delovni proces skrbno preračunan in premišljen, saj je s pomočjo računalniškega programa poleg šablon čipk izdelala tudi digitalno izhodišče za sliko, ki jo je v naslednji fazi prevedla na slikarsko platno, opisujejo v galeriji. V zadnjem času pa je umetničin pristop h grajenju slike postal nekoliko bolj spontan: tako kot prej si pripravi šablone čipk, ki jih od prvega do zadnjega koraka – torej od risanja vektorskih oblik do tiskanja in izrezovanja – izdela sama, nato pa jih naključno plasti.

Prepuščenost nepredvidljivosti gradnje slike
To prilagodljivost, prepuščenost nepredvidljivosti gradnje slike lahko povežemo z idejo, da umetnica čipke razume kot mreže dogodkov, ki se prav zaradi narave njenih ustvarjalnih postopkov nalaganja in plastenja ob vsakem posegu sproti spreminjajo. "Debele, hrapave in razpokane plasti barve bodo, odvisno od časa v dnevu, jakosti svetlobe in vzorca čipk, metale spreminjajoče se sence, kar potencira slikarkine možnosti za nadaljnjo igro tekstur."

"Umetničino ustvarjanje enigmatičnih slikarskih platen pomembno vlogo dodeli tudi gledalcu, saj se njena želja po raziskovanju fizičnih lastnosti materiala in njegovih danosti pri gledalcu prelevi v željo po občutenju; olja in brazd, ki so ga na njegovi sušeči se površini pustile čipke, se želimo dotakniti. S tem, ko je umetnica slike preoblikovala v tridimenzionalne predmete, ki ne morejo več učinkovati kot ploskovita dekoracija, zlita s steno, jih je naredila vizualno, predvsem pa taktilno vznemirljive."

Kar čipkasto površino slike loči od statične fotografije čipke
Kot še piše ob razstavi, to čutno doživetje sopostavi digitalnemu svetu, v katerem je tovrstna izkušnja nemogoča. Prav avtentičnost avtentičnega slikarskega dela je tisto neopisljivo, s čimer se ta razlikuje od lastne reprodukcije v virtualni sferi, tisto "mistično", ki čipkasto površino slike loči od statične fotografije čipke. "Naloga, ki gledalca čaka pred ogledalom slikarskega platna, je dešifrirati enigmo efemernih podob, ki se za trenutek izrišejo na varljivi površini slike, v naslednjem pa morda že izginejo."

Tea Kralj (1986) je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Do zdaj je samostojno razstavljala v galeriji Meduza, v Mali galeriji in v galeriji Layerjeve hiše v Kranju, večkrat pa je sodelovala tudi na skupinskih razstavah v Ravnikar Gallery Space in galeriji Kresija.

Razstava bo odprta do 8. decembra.