Vendar ne gre nujno za paradoksalnost zanimanja, saj so njegove stvaritve porog birokraciji, ki se je po lastnih besedah boji, in bi želel – paradoksalno –, da bi bila lahko birokratska samo še umetnost. "A ne dlakocepske narave, temveč bistveno pomembna za počutje, samozavest in idejnost nekega individuuma – nesramna umetnost," izpostavlja Aleš Horvat. Kustosinji razstave njegovih del sta Lejla Kruško in Eneja Urnaut.

Tišina kot lirična razmišljanja
"Strukture so hipnotično čutenje okolja, ko skrivnost ustvari željo novega sveta. Čutila se ohrabrijo in zaznavajo novo estetsko poanto. Gre za doživljaj razmerja po svoje, neko odsotnost. Bližina prepoznavnih materialov je tako zapeljiva, da nas sili v odnose. V tišino, ki jo poskušam likovno upodobiti v smislu simbolnih abstrakcij – liričnih razmišljanj," je svoje delo razložil ustvarjalec.

Za svoje stvaritve uporablja odslužene materiale, kot so denimo rumene strani telefonskega imenika in nekdanje kartonaste avtobusne vozovnice mariborskega mestnega prometa.

Iz talije nazaj v talijo z vizualno umetnostjo
Leta 1973 v Mariboru rojeni Aleš Horvat je študiral filozofijo na ljubljanski filozofski fakulteti, diplomiral pa je na Akademiji za gledališče, radio in televizijo z delom Žabe. V svojem diplomskem delu se je z vprašanji gledališke režije in režijske metodologije posvetil drami Gregorja Strniše Žabe ali Prilika o bogatem Lazarju, ki je krstno uprizoritev doživela v sezoni 1986/1987 prav pod streho ljubljanske Drame, kjer se Horvat zdaj predstavlja s svojimi vizualnimi stvaritvami.

Igralski šopek za premiero Premiere
Odprtje so pospremile interpretacije poezije, ki jo je Horvat zlil na papir med letoma 1994 in 2004, ter so jih interpretirali Iva Babić, Maruša Majer, Nina Valič, Tina Vrbnjak in Primož Pirnat.

Razstavo Premiera v Šugmanovem salonu v ljubljanski Drami si je mogoče ogledati do 4. maja vsak dan eno uro pred predstavo pod tamkajšnjo streho.