Ostaja sam svoj, nepresegljiv in neizmerno dragocen dokument avtorjeve ljubezni do sočloveka, je v utemeljitvi Prešernove nagrade zapisal Boris Gaberščik.
Letošnji Prešernov nagrajenec Kerbler je osrednja osebnost slovenske fotografije. Postavil je visoka merila čiste črno-bele analogne fotografije in vzpostavil referenčni okvir humanistične fotografske senzibilnosti in estetike tudi za prihodnje rodove, piše v utemeljitvi. To je storil nepretenciozno, s svojo skromnostjo, ljubeznijo in odgovornostjo do sočloveka, razlagajo v utemeljitvi.
"Že v zgodnjih delih je nakazal izhodišča za oblikovanje svoje fotografske slike. Človeka je navadno postavil v središče. Njegov nezmotljivi občutek za Barthesov 'punctum' in Bressonov 'moment Decisive' je prav neverjeten. Črni rob pa priča o avtentičnosti kadra in izjemni sposobnosti nadzora vseh gradnikov fotografske slike v trenutku pritiska na sprožilec."
Izjemna ljubezen in spoštovanje do preprostega človeka
Zapisali so še, da so laskave primerjave Kerblerjevega opusa z evropsko in svetovno priznanimi fotografi vsekakor zapeljive in utemeljene, vendar ga od njih ločuje izjemna ljubezen in spoštovanje do preprostega človeka, pozabljenih, na sam rob pozornosti izrinjenih Haloz.
Svojih motivov ni našel po svetu, nikoli ni fotografiral ekscesnih situacij, ki so za fotografijo tako značilne, temveč je z ustavljenimi pogledi ustvaril nepozabne, tople podobe neizbežnega toka vsakdanjega življenja. To pa je mogoče udejanjiti le tedaj, ko si eden od njih, enak, občutljiv človek med ljudmi, s spoštljivo kamero ob sebi.
Kerbler se je rodil leta 1938 na Ptujski Gori, prve fotografije pa je naredil leta 1953 v temnici Foto-kino amaterskega društva Ptuj. Leta 1960 je prvič razstavljal v Beogradu, zatem pa začel razstavljati po drugih mestih po Jugoslaviji in tujini že dobival prve nagrade. Diplomiral je na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani in se zaposlil v Tovarni glinice in aluminija v Kidričevem, tam je za tovarniško glasilo fotografiral dogodke in delavce v tovarni.
Leta 1967 se je preselil na Ptuj, kjer si je uredil svojo temnico, ki jo uporablja še danes. Že pred tem je postal član mariborskega fotokluba in bil eden najbolj ustvarjalno izstopajočih članov kluba na začetku 70. let prejšnjega stoletja. Z inovativnim pristopom je povzročil preobrat v takratni jugoslovanski in slovenski fotografiji.
Leta 1969 je bil prvič razglašen za najboljšega razstavljavca v Sloveniji in nato še v Jugoslaviji. Naslov je nato dosegal še dvanajst let. Med drugim mu je mednarodna zveza za fotografsko umetnost (FIAP) dodelila naziv umetnika zveze, so zapisali v katalogu, ki je izšel ob njegovi retrospektivni razstavi leta 2018 v Moderni galeriji. S tem se je začela njegova plodna kariera z več kot tisoč razstavami in dolgim seznamom nagrad in priznanj doma in na tujem.
Zlata ptica in nagrada Prešernovega sklada
Med njegovimi tematsko zaokroženimi cikli so denimo Portreti s ptujskih ulic, ki jih je prvič razstavil leta 1971. Zanje je dobil nagrado zlata ptica, ki so jo tedaj prvič podelili za področje fotografije. Še eden od njegovih ciklov so Haložani, s katerim je dokumentiral Haloze in njene prebivalce, ter Koline, ki jih je prav tako posnel večinoma v Halozah. Ravno za te je leta 1979 prejel nagrado Prešernovega sklada.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje