V pripovedi umetnika Tadeja Vaukmana namreč ne gre slediti linearnemu "razvoju", piše ob razstavi z naslovom If I Die Tomorrow, This Could Be My Retrospective, ki jo odpirajo v Ravnikar Gallery Space.

Razstavljena umetniška dela ponujajo vpogled v avtorjevo prevpraševanje lastnega vizualnega jezika. Naslov samostojne razstave pa pomenljivo razkriva njeno neobičajno zasnovo, so zapisali v galeriji.

"Postavitev zaobsega strnjen povzetek umetnikovega dosedanjega ustvarjanja in jo gre razumeti kot načrtno potezo avtorja, ki si po več letih raznovrstne in obsežne produkcije zaželi neke vrste inventarizacijo, preučitev celote 'zapuščine', ki jo sproti ustvarja."

Starejša umetniška dela so novim sopostavljena tako, da razkrivajo številna nasprotja, bodisi v izbiri medija bodisi v vsebini pripovedi, s pomočjo katere umetnik "s sedaj že dobro prepoznavnim narativnim vizualnim izrazom in surovim osebnoizpovednim tonom razgrinja vpogled v svoje življenje".

Podobe iz različnih obdobij reprezentirajo različne prelomnice tako v njegovi ustvarjalni praksi kot v zasebnem življenju.

Nagle in ponavljajoče se igre besed, kolaža in risbe
V galeriji opisujejo, da je Vaukman svoje življenje in neposredno okolico pred nekaj leti razgaljal s fotografskimi kompozicijami portretov in avtoportretov, medtem ko zdaj pogosteje uporablja neposredno izražanje skozi spontane, nagle in ponavljajoče se igre besed, kolaža in risbe.

"Umetnik je materialne aspekte in sporočilne zmožnosti različnih medijev v različnih obdobjih uporabil za prikaz distinktivno različnih občutij, želja, pričakovanj, čustvenih stanj, odnosov in zgodb. Če na eni strani, na primer, fotografski diptih umetnikovega resigniranega avtoportreta v ogledalu in črne zastave žalovanja zgovorno priča o njegovi stiski in predaji, na drugi strani kolaž nostalgičnih podob šopkov cvetja, povedno naslovljen On my way to a better place, optimistično ponuja odrešitev," še piše.

Dela so odraz nenehnega procesa
Dela so, sklenejo v galeriji, odraz nenehnega procesa, umetnikovih kontinuiranih notranjih bojev ter iskanja boljšega življenja, ki se mu približuje med ustvarjanjem.

"To ni nikoli eskapistično, temveč predvsem spoznavno. Podoba sama je poskus vzpostavitve dialoga med žalostjo in srečo, bolečino in fantazijo." Rešitev ni beg, temveč spoprijemanje s tragedijo – ne glede na to, ali je ustvarjanje tisto, ki zahteva vrnitev k bolečim fazam življenja ali obratno, z njim doživlja, kot to poimenuje sam, "poceni terapijo".

Razstava bo odprta do 7. oktobra.