Svoja dela predstavljajo Tina Dobrajc, Mitja Ficko, Peter Gaber, Mito Gegič in Monika Slemc Klavžar.

Čeprav predstavljajo sodelujoči umetniki in umetnice dela večjih in manjših formatov, ki jih zaznamujejo specifični avtorski slogi in prepoznavna likovna govorica, so v ospredju vendarle monumentalnejša dela, ki po besedah kustosinje Maše Žekš "pritičejo atmosferi mogočne narave, neskončnemu šavju, skrivnostnemu miljéju, beštijam in njihovim skrivališčem".

K naravi vsak umetnik oz. umetnica pristopajo z drugega gledišča in na drugačen način. Kot beremo v razstavnem besedilu, Mito Gegič upodobljene gozdove slika skozi prizmo tradicije slovenskega lovstva. Kritično in ambivalentno se loteva razmerij moči med nadzornimi organi, neomajno toksično moškostjo in kapitalizmom v odnosu do moralne etike in sočutja. Monika Slemc Klavžar se na svojih značilnih delih poglablja v geološko sestavo in temelje naravnih zakonitosti ter raziskuje kompleksen odnos med človekom in naravo, ki je v hektični tehnološko napredni družbi še toliko bolj destruktiven.

Tina Dobrajc prepleta nasičene in temačne gozdove s feminizmom in dvoumno folkloro, poleg okoljevarstvenih vprašanj pa vzpostavlja tudi kompleksnejše geopolitično vprašanje o naraščajočih in ponavljajočih se ksenofobičnih tendencah v našem okolju.

Bolj sanjava sta Peter Gaber in Mitja Ficko. Peter Gaber s svojimi drznimi volumni in temačno abstrakcijo gledalca posrka v melanholične sfere, ilustrirane na prvinsko prizemljen način, medtem ko nam Mitja Ficko s premišljeno kompozicijo in umeščanjem prikupnih bitij naravo približa kot izjemno vabljiv in razgiban habitat. Posamezna dela na meji z abstrakcijo odlikuje spretno plastenje likovnih elementov, intenzivne barve, raba bleščic in upodabljanje specifičnih nočnih prizorov.

Med nacionalnim ponosom in srhom zgodovinskih spominov
Po besedah kustosinje razstava s podobami mračne gmajne, skrivnostne podrasti, kamnin, hidrosfere, divjih bitij in metodično umeščenih antropomorfnih figur ter njihove ambivalentne implikacije na okolje prinaša asociacije in spomine, vezane na kočevski pragozd, neokrnjeno divjino in na splošno domovino, deželo gozdov.

Naslov razstave in njena umestitev v kočevski likovni salon aludirata na opevano kraško planoto, ki se po eni strani navezuje na širši (skorajda avtomatiziran) nacionalni ponos, po drugi strani pa vzbuja strah in politično-zgodovinske skomine, povleče vzporednice kustosinja. Predstavljena dela kažejo naravo, ki je lahko polje za manifestacijo raznoterih zgodb in razmišljanj – nekje je v ospredju navduševanje nad lepoto, drugje kritična in neposrednejša sporočila, zapiše.

"V odnosu do lokalnega prostora se njihova dela aplicirajo na lastnosti, vzdušje in identiteto okolja, ki se ga odkriva in pojmuje po plasteh – spočetka povsem logično, splošno razumljivo, tako in tako zaželeno všečkanje gozdov in narave. Sledi ščepec dopadljivih pedanterij, ki namigujejo na lokalne hobije, turistične atrakcije ali vožnjo po dolenjki. Slednjo stvarnost delavskih migrantov pod površjem dopolnjuje bolj interna, s predrznostjo nasičena sugestija na obstoječa in zgodovinska vprašanja, povezana s tam živečimi skupnostmi, Kočevskim rogom in južno državno mejo."

Razstava bo na ogled do 10. junija.