Tako pripoveduje Safet Zec, mojster slikarstva, grafike in risbe, ki se ta hip v Sloveniji predstavlja z največ deli doslej.

Razstavljene slike naslavljajo nesmisel vojne in žalostne usode sodobnih beguncev – v starem mestnem jedru Pirana so na sedmih lokacijah na ogled dela iz cikla Objemi, v razstavišču Monfort v Portorožu pa iz cikla Eksodus. Ta dela zaznamuje tudi njegova izkušnja bega pred vojno – saj se je k ekspresivnemu načinu, silovitosti in virtuoznim figuram vrnil po prebegu v Italijo, ko je začutil potrebo, da prispeva k odgovoru na grozo in neumnosti, ki so se dogajale.

Razstavo so organizirali Obalne galerije Piran, turistična agencija Maona Piran in društvo Prijatelji zakladov svetega Jurija Piran. Z umetnikom se je pogovarjala Neva Zajc, pogovor pa je prevedla Almedina Lozić.

Počitelj je le eden od krajev, v katerem živite. Ves čas se selite ‒ zdaj ste prišli v Piran zaradi razstave, potem greste v Benetke, kjer je eden vaših domov. Poleg tega hodite tudi v Sarajevo, na vašem osebnem zemljevidu ostaja še Pariz. To je zanimiv svetovljanski pristop, toda kako se znajdete, kako kombinirate vse te svoje domovine?

Kot človeško bitje sem nekako obsojen na delo. Sem srečen "proizvajalec" umetniških del, zato mi ni težko zamenjati okolja, v katerem živim. Tudi ko gremo na morje, vzamem s seboj blok, "quaderno". Nikoli nisem imel obdobja, ko bi opustil delo. Povsod, v Parizu, v Benetkah, v Sarajevu, v Počitelju, imam prostor za delo. V zadnjem imam celo svojo grafično delavnico s prešo in vsem potrebnim. Moja potreba po proizvajanju, če smem to tako imenovati, je nenehna.

In ni odvisna od kraja. Ne glede na to je mesto nekakšen paspartu, ozadje …

Seveda, Sarajevo je moje rodno mesto, kraj moje mladosti. Tam sem končal srednjo umetniško šolo, tako da ostaja Sarajevo moj temelj. Tja se instinktivno vračam in ga imam nerazumljivo rad. Gre za občutek, ko ne veš, zakaj se vračaš tja. Usoda … vojna je prekinila marsikaj, zbežali smo zaradi grozot in vsega, kar je sledilo. Kot mnogi ljudje sem tudi jaz videl jugoslovanski prostor kot naš skupen prostor. Toda umetniku tudi to ni dovolj ‒ mora iti v Italijo, Francijo, na Nizozemsko. Moj odhod iz Sarajeva se je zgodil iz velike nuje. Nekaj časa sem bil v Vidmu, zdaj sem v Benetkah. Pariz je vedno ostal del mojega življenja, saj sem frankofil po umetniškem nagnjenju. Po drugi strani je Italija prelepa. V Rimu se lahko spotaknete ob antični steber. Tam ne smejo kopati za metro ali kar koli drugega, ker je pod mestom še eno mesto, antično mesto.

Ljudje, ki so srečali več kultur ali živeli v stiku z njimi, so pravzaprav srečni ljudje. Kako to doživljate vi?

Izhajam iz bosanske muslimanske družine. Bosanski muslimani prakticirajo neki bolj laični islam. Zame je bila bistvena odločitev za slikarstvo. V moji družini so bili vsi obrtniki, vsi bratje, oče je bil čevljar. Jaz sem edini, ki je imel posebno željo in voljo, tudi posebno energijo, da sem se zelo zgodaj odločil za slikarski poklic. To je bilo edino, kar sem si želel početi. Najprej sem zaključil srednjo umetniško šolo v Sarajevu, nato akademijo v Beogradu. Zelo zgodaj sem vzljubil svetovno umetnost, umetnost vseh obdobij. Študiral sem Michelangela, zgodnja obdobja, nenehno sem bil v knjigah. Ko vidite stvari, ki so bile narejene izvrstno, vse, kar je človeštvo naredilo izjemnega, ne morete ostati ravnodušni.

Doživeli ste dva eksodusa. Preden nam poveste kaj o razstavi in temi eksodusa s svojih razstavljenih del, me zanimajo vaše izkušnje. Prvi eksodus se je zgodil v vašem otroštvu, med drugo svetovno vojno, drugi pa med vojno v Bosni v 90. letih. Prvega verjetno niste doživeli na enak način kot drugega, saj ste bili otrok, drugič pa zrela oseba in umetnik. Prvega se verjetno ne spomnite dobro.

Ne spomnim se ga, vendar sem potem v Sarajevu veliko slišal o tem. Z družino smo se družili ob zimskih večerih, ko ni bilo televizije. Ker so vsi bežali, so imeli vsi svoje zgodbe o tem, kaj se je dogajalo med begom. Ljudje so spraševali, kaj se je zgodilo s tem ali onim. Tako smo preživljali večere, vsi smo bili v eni sobi, saj je bila le ena ogrevana, in poslušali pripovedi. Tudi jaz sem slišal te zgodbe. Te zgodbe in tragične izkušnje moje družine so se me dotaknile in postale so del mene. Moja družina je iz Rogatice, zbežali so v Fočo, nato v Goražde in potem znova nazaj, dokler se niso odločili, da odidejo v Sarajevo. Mesta so bila pod okupacijo, vendar se je tam živelo mirneje. Prej pa je bilo drugače, moj oče je bil čevljar, neprestano so mimo hodile vojske, četniki, Italijani, partizani in mu dajali popravljati čevlje.

Kaj pa drugi beg? To je bila gotovo popolnoma drugačna izkušnja.

Moji otroci so se rodili v Beogradu. V nekem trenutku sem se zavedel, da živim v beograjskih naseljih. Sebe sem doživljal kot otroka Čaršije, sarajevske ulice, ki je nekaj zelo posebnega. Odločil sem se, da mi je dovolj bivanja drugje in da se vrnem v svoje Sarajevo. Mesto mi je ponudilo atelje in stanovanje in vrnili smo se. Ko se je začela vojna, se mi je zrušil svet. V mladih letih sem ves čas poslušal besede odraslih "samo ne vojne, bognedaj vojne", ker je bila vojna nekaj groznega. Mi smo odraščali v povojnem Sarajevu, v revščini, vendar smo imeli srečno otroštvo. To so bili novi časi, v jugoslovanski skupnosti je bilo dvajsetletno obdobje čas velikega vzpona. Bili smo mladi, potovali smo, rojevala so se podjetja. Zame je bilo to srečno otroštvo, ki so ga polnile sanje o slikarski poti. Naenkrat je udarila vojna, vse, v kar smo verjeli, je izginilo. Mislili smo, da nikoli ne bo nove vojne, pa se je zgodilo prav to … Žal.

Nato ste odšli v tujino, v Italijo. Ste v Benetkah zadovoljni? Vam je mesto pri srcu

Seveda. Najprej smo bili šest let v Vidmu, kjer sem imel dobre razmere za delo. Prijatelj mi je dal ključe grafičnega ateljeja, tako da sem takoj lahko začel pripravljati plošče in tiskati. Zelo pomembno je bilo, da lahko delam, da ob tem ne mislim na vojno. Kasneje smo dobili priložnost, da izboljšamo svoje pogoje, in tako smo odšli v Benetke. Jaz ne uživam v okolju, saj sem cele dneve v ateljeju. Zvečer ali zjutraj se seveda rad sprehodim. Veliko prijateljem sem pravil, kako je živeti tam. Zjutraj spiješ kavo v bližnjem lokalu. Moj atelje je poleg cerkve San Francesco della Vigna, kjer lahko z roko sežem do Bellinija. V cerkvah so slike skoraj popolnoma nezaščitene. Gre za dela velikih mojstrov. Torej, pogledam Bellinija in grem v svoj atelje. To je nekaj, o čemer lahko drugod samo sanjate.

Pogovarjava se o vašem delu. Obstaja očitna razlika med tem, kar ste delali pred prihodom v Italijo in po njem. Spremenile so se teme in barve. Ste se v letih selitev in po vojni kdaj znašli v položaju, ko niste več mogli delati ali pa niste vedeli, kako nadaljevati?

Jaz sem si že zelo zgodaj postavil cilje. Navduševali so me veliki mojstri, veliki figurativni mojstri. Nova umetnost me je celo odbijala in me sploh ni zanimala. Umetnost sem videl nekako kot športno pot, kjer morate neprenehoma vaditi, da bi nekaj dosegli. Pri slikanju mora ostati živo oko. Ko si naredil portret, so nekoč ljudje govorili, da je, "kot da je živ". Že kot otroka me je fascinirala človekova sposobnost, da z roko, barvo, čopičem ali svinčnikom naredi nekakšna majhna čudesa, ki se imenujejo portret in podobno. Obseden sem bil z zgodovinsko dediščino velikih mojstrov. Ves čas sem tekmoval, gledal sem Michelangela, Rembrandta in preverjal, ali je moje delo podobno njihovemu. Ves čas sem sem doživljal to tekmovanje. Če mi je kdaj uspelo, sem bil navdušen, motiviran in srečen. Ta vsakodnevni mehanizem me je vodil naprej, od občutka veličastne lepote starih mojstrov do zadovoljstva, ko mi je uspelo, da se jim približam in da to izdelam na neki način, v svoji tehniki. Občutek je, kot bi zmagal na Wimbledonu.

V nekaterih vaših zvezkih in na številnih risbah ter skicah je videti, da imate veliko priprav, preden se lotite slik. Je to vaš način dela?

Ja, gre prav za priprave. Kot vsi mojstri, kot vsi arhitekti, se morate dobro pripraviti. Ne morete takoj narisati nečesa, s čimer boste zadovoljni. Začne se z majhnimi skicami, z različnimi poskusi ... V resnici so to majhne mojstrovine lahkotnosti, virtuoznosti, lepote, ki te na neobvezujoč način osvobajajo. Ko pripravljate veliko delo, imate nekakšno tremo. Nič se ne zgodi samo po sebi ali na hitro. Potrebujete način in čas. Na majhnih skicah in v zvezkih je to dosti lažje. Včasih je to delo prelepo, zato ker je lahko, virtuozno.

Poleg spremembe, ki jo prinaša prevlada bele barve, se v času, odkar ste v Italiji, pojavljajo tudi nove teme. V ciklusih, ki so nastali po letu 2010, odkrivamo temo, s katero odgovarjate na zlo, vojno in nasilje. Kdaj se je pojavila ta potreba? Pred tem ste se ukvarjali predvsem z Bosno, pokrajino, krošnjami, vse je bilo zelo barvito.

Obstaja obdobje pred tem … Obiskoval sem srednjo umetniško šolo v Sarajevu. To je bila neka normalna pot. Takrat v Sarajevu še ni bilo akademije. Jaz sem bil skoraj čudež, saj sem s pridnim delom zelo hitro postal nekakšen virtuoz. Delal sem portrete in akte in oboje zelo hitro popolnoma osvojil. Zanimala me je pot na akademijo in ves čas sem mislil samo na to. To so bile moje sanje, a sem na akademijo prišel šele v drugem poskusu. Prvič so me namreč zavrnili. V Beogradu sem doživel globoko razočaranje, ko sem videl, kaj počnejo. Likovni svet tistega časa mi ni bil všeč, ne v Beogradu ne v Jugoslaviji. Spoznal sem, da je to, kar počnem, napačna pot, da so moje sanje za neki drug svet in druge čase. Dolgo sem sem bil razočaran.

Tedaj bi bil moral iti na tuje, v Pariz, London ali v Rim, da mi ne bi bilo treba slediti socialističnim shemam in da bi se izognil različnim komisijam, ki so odločale o vsem. Skoraj sem opustil slikarstvo, popolnoma razočaran. V četrtem letniku sem se odpovedal svojemu figuralnemu slikarstvu in leta 1967 začel delati prva trapasta dela. Začel sem se ukvarjati z naivnim slikarstvom. Slikal sem vrtove, pokrajine in nenadoma sem naletel na navdušenje profesorjev. Zame je bilo vse skupaj precej ironično, saj sem to razumel kot odgovor na svoj položaj. "Želeli ste, zdaj imate!" Popolnoma sem pozabil na svojo pravo energijo in pravo moč. Takrat sem začel razstavljati, sledile so prve nagrade. S tem neoromantičnim načinom, s prekrasnimi velikimi krošnjami in podobnih sem se dotaknil pesniško ljudskega in bil pri tem zelo uspešen. Nato je prišla vojna in zbežali smo v Italijo. Takrat sem spoznal, da tega ne morem več početi, medtem ko se doma pobijajo in ko bombardirajo. Po dolgem času sem se vrnil k sarajevski energiji, ekspresivnemu načinu, silovitosti, figuram in virtuozni gesti. Ni dolgo trajalo, ko sem začutil potrebo, da kot umetnik prispevam k odgovoru na grozo in neumnosti, ki so se dogajale. Začele so nastajati roke, objemi in sence. Pozabil sem na krošnje, krajine. Ta zgodba je bila zame končana. Nastala so prekrasna dela z mojo energijo, dela, ki so bila zares moja. Vse drugo, kar je nastalo do tedaj, je bil le ironičen odgovor na tedanji čas in prostor, na slikarstvo in razstave, ki so zaznamovale tisti čas.

Ta energija je zelo prepričljiva. Ob vaših delih smo ne le ganjeni, ampak nekatere stvari bolje razumemo in občutimo. Le koga se ne bi dotaknila podoba dveh mladih Sarajevčanov, ki sta doživela tako tragično usodo. Na vaših slikah iz ciklusa Exodus je veliko figur. Gre za velika platna, tu pa je še eno zanimivo izhodišče, ki ga vidimo v skicirki – Gericaultov Splav Meduze. Vaš čoln je velik, gumijast, a spominja na omenjeni splav. Kako je nastajalo to ogromno platno, ki ga gledamo v Portorožu?

Ja, kot vidite, so ljudje na nekem plovilu, podobnem čolnu. Pred časom smo v italijanskih časopisih vsakodnevno spremljali novice o begu prek morja. Sto jih je šlo na pot, šestdeset se jih je utopilo, smo brali. Ljudje, ki so bežali v čolnih, zapuščali svoje države, so se sprijaznili s smrtjo v teh gumenjakih, v raznih starih plovilih. Ko je malo zapihalo, so se vsi utopili. Za Italijo je to preveliko breme in ne najde rešitve. To je svetovna tragedija. Te vojne povzročamo tudi Evropejci, jih oskrbujemo z orožjem, Francozi v Libiji, v Siriji … Veliko napačnih predpostavk je o državah, od koder bežijo ljudje. Svet profita potrebuje tudi nas. Nam so podtaknili sovraštvo, delitve po nacionalnosti, pripravili so ljudi do tega, da se vojskujejo, da rušijo … Uničili so vse, kar je skupnost naredila v dolgih letih.

Danes ne morete ničesar primerjati z nekdanjimi časi, gospodarstvo je uničeno in ljudje brez dela. V Počitelj, kjer občasno živim, je včasih vlak peljal mimo vsako uro. Zdaj pelje samo do Čapljine, dvakrat dnevno. Zakaj? Ker tistih, ki tovorijo nafto in nadzorujejo vse, železnica ne zanima. Mene vse to žalosti in vesel sem, da mi je uspelo to žalost naslikati. Ta tragedija govori tudi o tem, kar je nekoč bilo. Prikazana je s posebnim jezikom, kajti le tako lahko deluje. Navduši lahko samo mojstrstvo nekoga, ki je ta jezik pripeljal do popolnosti. To je lepota in veličina mojstrstva. Ko se približam Michelangelu, se naježim.

S svojimi deli ste se poklonili beguncem, med njimi malemu Alanu, ki so ga našli na plaži, pa mlademu sarajevskemu paru, Admiri in Bošku, ki so ju ustrelili na mostu. Imate kakšen poseben odnos do teh ljudi?

Ne, omenjeni par je samo eden od tisočih, ki so na tak ali drugačen način izgubili mladost, življenje. To je samo simbol vseh, ki so v Sarajevu in v drugih mestih po nepotrebnem izgubili življenje. Vzemimo moj Počitelj: napadalci so zrušili džamijo, pregnali prebivalce in vas izpraznili ‒ želeli so jo prazno, saj je to neka vrsta pregona in ustvarjanje etnično čistih krajev. Mladi par je zgolj simbol.

Omenila sva že belo barvo. Veliko je beline, vse figure so bele. Zakaj? Pravite, da obstaja razlog in da je to velika odgovornost.

Pri vsem morate poznati mero. Govor je treba krajšati, da ne bi bil dolgočasen ali predolg. Belina lepo poudari inkarnat roke, uokvirja pomembne geste, poudari sled krvi. To je logično. Belina poudari barvo, ustvarja svetlobo in ravnovesje.

Razen krvi se rdeča pojavlja tudi drugod. Vsake toliko jo uporabite kot nekakšen poudarek. Kaj želite pokazati z majhnimi rdečimo nanosi?

Ravno za to gre. Razen te beline in barve človeške kože, ni drugih barv. Ker so slike tako monokromne, potrebujem likovni akcent, ki daje podobi nekaj več.

Zanimivo je, kako pripravljate ta platna. Ko jih pogledaš od zadaj, vidiš strani časopisa. Prej ste omenili, da ste jih zbirali. Kako ste pripravili podlago za te slike?

Pri tako imenovanem lepljenju morate paziti na obe strani, da pride do ravnovesja. S sprednje strani sem zanimive fotografije pustil vidne, nisem jih prekril, čeprav v resnici niso pomembne. Podlaga predvsem služi obstojnosti papirja. Bistvo je, da si nasproti stojita mojstrstvo rok, sposobnost oblikovanja in poceni papir. Časopis je najcenejši material in prav to mi predstavlja izziv. Da bi lahko začel, moram najprej nahraniti to podlago, da me potem izziva in nadaljujem delo.

Delate na tleh?

Ja, ampak najraje vidim, da platno takoj postavim v pokončen položaj in delam dalje.

Za konec bi se vrnila na izhodišče. V srcu imate Bosno in vse, kar počnete, se vrača k vaši osebni domovini in navezanosti nanjo.

Da, to je popolnoma normalno. Pripadati. Pomembni so moj izvor in okolje, ljudje, ki so me obkrožali, od družine do soseske ali mesta. Zanimivo je, da sem doživel veliko ganljivih trenutkov, ko so me ljudje ustavljali na ulici, me objemali, a sem vedno ostal nekakšna antizvezda. Tudi dandanes sem srečen, da zjutraj odidem v atelje, kjer sem po cele dneve. To se vseeno občuti v vseh teh delih, ta pripadnost. Žal je minilo 30 let, mi pa ne uspemo naprej. Vojna je rodila te lopove, zločince, ki so ostali na oblasti, vsi imajo zdaj hotele, podjetja, obogateli so. So najbogatejši ljudje, a sploh ne delajo za ljudi, ampak le zase. Niso zapustili države. Že v Daytonu bi jim morali reči, naj odidejo. Ustanoviti bi morali neodvisno telo, ki bi državo spodbudilo k rasti. Bosanci so zelo delavni in imajo državo, polno vode, gozdov, rud. Bosna bi lahko znova bila srečna država. Politika pa tega ne dopušča, vodstvo je diletantsko in nič se ne premakne že trideset let. Vladata pohlep in nepotizem, vsi zaposlujejo svoje. Stanje se nenehno obnavlja.

Zdaj greste v Benetke. Boste tam slikali? Boste nadaljevali ta ciklus?

V zadnjih letih prijateljujem z Lucianom Benettonom. Ko je v katedrali v Trevisu videl mojo veliko kompozicijo Multiplicazione del panne (Pomnožitev kruha), Jezusa, ki čudežno pomnožuje kruh, da bi ga imeli vsi, mi je napisal: "Dragi Safet, ob tej sliki sem ostal brez diha." Res je veličastna.

Zdaj delam zanj, za cerkev, ki jo je prelepo restavriral. Nekatere slike so preživele, a tri oltarne manjkajo, oltarji so prazni. Povabil me je, da tu naredim tri dela, tako da bom naredil eno krošnjo, en objem in še kaj.

Skice sem že naredil. Dela bodo verjetno končana do jeseni ali konca leta.

Na srečo ohranjam energijo, delo mi ne preseda in ne bežim od njega.