Politika in umetnost sta v delih Sare Nabil neločljivo prepleteni. Afganistanska umetnica, ki trenutno živi v Nemčiji, se v umetniškem ustvarjanju ukvarja z lastno izkušnjo zatiranja, bega in iskanja identitete. S fotografijami in predstavami pripoveduje, kako ženske v Afganistanu postanejo žrtve sistematičnega zatiranja, in išče načine, kako ponovno dobiti nadzor nad lastno identiteto.

"Zame je zelo boleče, da v Afganistanu trenutno ni nobene umetnosti," je dejala v nedavnem pogovoru za Deutsche Welle. Vse, kar je bilo na področju umetnosti storjenega v dveh desetletjih, so talibani uničili, je dodala.

Še grafite v javnem prostoru so, denimo, prepleskali s citati iz Korana, pravi umetnica. Številni njeni prijatelji iz umetniške sfere so bili aretirani, državo pa je morala zapustiti tudi njena družina, ker so ji grozili zaradi Sarinega aktivizma.

Slovo od las kot gesta samoosvoboditve
Za razstavo v Kunsthalle Mannheim se je Sara Nabil zatekla tudi v zanjo nov umetniški radikalizem. V performansu ob odprtju razstave si je umetnica pred občinstvom odrezala dolge črne lase, rez za rezom, dokler si ni pobrila še zadnjih nekaj pramenov.

S tem umetniškim protestom je umetnica želela pokazati, kako žensko telo v Afganistanu vse bolj postaja prizorišče političnih ideologij, kulturnih konfliktov in boja za oblast, in to še bolj, odkar so talibani lani poleti znova prevzeli oblast v Afganistanu. Za Saro Nabil je umetnost dejanje samoosvoboditve.

"V Afganistanu imamo patriarhalno, islamsko družbo. Zaradi svojega spola sem bila vedno zatirana. S striženjem las jemljem nazaj svoje telo: upiram se pravilom, prepovedim in zakonom, ki mi jih nalagajo religija, družba in vlada." Med performansom je pozvala tudi ženske v občinstvu, naj v znak solidarnosti darujejo svoje lase.

V domovini ni mogla ostati
Sara Nabil se je rodila leta 1994 v afganistanski prestolnici Kabul. Že kot mladostnica se je začela ukvarjati s sodobno umetnostjo v Afganistanskem centru za sodobno umetnost (CCAA). Leta 2008 je sodelovala na razstavi, ki je bila na ogled tudi v Nemčiji. Kot borki za pravice žensk in umetnici so ji talibani že takrat grozili.

Leta 2013 je na kabulski univerzi Karvan začela študij politologije, kjer je bila decembra 2014 priča samomorilskemu atentatu. To je bilo zanjo prelomna točka, se spominja: "Tokrat sem preživela, naslednjič pa ne bom," si je mislila. Kmalu zatem je sprejela povabilo na študentsko konferenco na Nizozemskem ter to priložnost izkoristila, da je zaprosila za politični azil v Nemčiji.