S slikarko smo se pogovarjali v njenem studiu na Štajerskem.

V vsakem primeru se trudite gledalcu posredovati izkušnjo, pa ni popolnoma jasno, ali bo ta izkušnja do gledalca prišla?
Ja, daš nekaj iz sebe v delo, potem je pa odvisno, kaj gledalec dobi od tvojega dela. Te slike so v bistvu kombinacija številnih principov dela. Tu so poteze s čopičem, airbrush, šablone … Tu so še grafični elementi, sitotisk tudi uporabljam. Ne na vsaki sliki, ampak …

Kako pride do odločitve za uporabo enega, drugega ali tretjega?
Sprej sem uporabljala že v času študija, zanimiv mi je bil, pa nisem točno vedela, zakaj. Pri teh delih je enakovreden … Hja, našla sem neko zaporedje teh medijev, ki …

Ki v tem vašem primeru za vas dobro funkcionirajo.
Ja, trenutno.

Kar je meni zanimivo, je ta ekspresivna poteza s čopičem, ki je v vaših delih nadzorovana, kar je v nasprotju z njeno lastno naravo, obratno je pri drugih elementih. Nekakšen dvojni obrat je prisoten. Ekspresivna poteza je nadzorovana, tisto, kar je nadzorovano, deluje ekspresivno …
Cel moj princip dela je tak, iščem nasprotja. Dela v galeriji Simulaker so si med seboj še kar različna, vsaka slika stoji sama zase, ne delujejo kot neka skupina. To je zato, ker moram najti neko sorazmerje med nasprotji.

Meni je zanimivo tudi to, da te slike nimajo stika z abstraktnim slikarstvom dvajsetega stoletja. Niti s tistim, kar se je v Ameriki dogajalo, na primer slikarstvo Jacksona Pollocka, niti s tistim, kar smo imeli v Evropi, na primer slikarstvo Antonija Tapiesa. Zanima me, koliko vam ta imena sploh še pomenijo.
Mi pomenijo, seveda … Ampak mi na akademiji smo se učili slikanja. Profesor je rekel, ne bom vas učil umetnosti, to pride z leti, to vsak sam pri sebi najde, jaz vas učim slikanja. Bil pa je tudi pritisk, da najdeš neko sodobno sliko. In sem se kar nekaj časa obremenjevala s tem, kako narediti iz te abstraktne slike, ki seveda ima nekakšen prizvok preteklega, neko sodobno sliko. Potem sem se pa nehala obremenjevati in sem samo delala naprej.

Slikate iz sebe, ne uporabljate fotografij, sklepam?
Ja, niti ne uporabljam nekih skic. Imam pa neko vizualno idejo, kako naj bi bila slika videti, bolj kot nekakšen screen print ali pa flash, ki ga imam v glavi. Bolj iščem tisti občutek, ki naj bi ga delo imelo.

Kako pa veste, da je občutek pravi?
Saj tudi če ni točno tak, kot sem si ga zamislila, je v redu. Občutke povezujem z glasbo.

Kako pa pride do odločitve za neko sliko? Je to nekaj, kar pride sproti, skozi delo ali je odločitev že zjutraj prisotna, v smislu, jaz bi pa danes to počela.
V bistvu o takih stvareh razmišljaš ves čas. Tudi ponoči ali pa ko gledaš kaj po medmrežju, pa dobiš kakšno idejo.

Poslušate glasbo, medtem ko delate?
Ja, skoraj vse zvrsti: od rocka do džeza, elektronike, pop. Me spremlja pri delu, ja.

Nekaj bolj lahkotnega: kako je videti vaš delavnik?
Sem zaposlena v Muzeju Velenje. Službo končam ob štirih, sledi kosilo, potem grem v atelje do večera. Ni pa vsak dan tak: najdem si čas za prijatelje, za šport, kakšen dan pa ne delam nič.