V resnici je bila skupina veliko bolj raznorodna in raznovrstna, kot velja na splošno.

Ameriški slikar Mark Rothko je bil vsaj na začetku del te skupine, a se je kmalu oddaljil od njenega dominantnega sloga – abstraktnega ekspresionizma, ki je v bistvu izpeljan iz slikarstva Picassa, Matissa in kubizma nasploh.

Rothko v zrelem obdobju slika naravnost z barvo in v barvo. Na teh slikah ni oblik ali figur, so pa bloki barve, barvni bloki, ki med seboj reagirajo na poseben način. Ti barvni bloki reagirajo med seboj zato, ker so različnih barv, pa enake svetlosti ali skoraj enake svetlosti. Te slike težijo k svetlostni poenotenosti. Bloki so strukturirani, posamezni deli blokov so gostejši, bolj pastozno slikani, deli blokov so slikani lazurno, okoli robov blokov naletimo na svetlejše predele, žarenja, lahko bi rekli, da gre za izrinjene barvne frekvence. Rothove slike kot da sevajo v prostor.

Okoli dvajset let pozneje je v Franciji 'spektralno glasbo' razvil skladatelj Gerard Grisey. Povojni glasbeni serializem je bil pred tem že dolgo v krizi, saj se je zvedel na ponavljajočo se gesto. Griseyjeva glasba temelji na blokih zvoka ali zvokov, ki oscilirajo okoli fundamentalne frekvence. Grisey svojo glasbo gradi naravnost iz zvokov posameznih glasbil ali skupin glasbil, se pravi iz zvočnih barv. Zvoki so torej enakih ali bližnjih tonskih višin, kar privede do značilnega interferiranja, na robovih zvokov zaznamo zvene, ki se prav tako raztegnejo v vertikalo.

Morda je prav slovenski slikar Gustav Gnamuš ideje slikarstva barvnega polja dosledno pripeljal do lastnega, notranjega, vrhunca. Gnamuš je razširil izbor barv, s katerimi je to slikarstvo sploh mogoče, in ta izbor tudi zgostil: Gnamuševe slike so svetlostno skrajno poenotene. Ob tem, da so Gnamuševe slike barvno nasičene, je tudi notranje življenje teh slik bogato: Gnamuš barvo poskuša strukturno in vsebinsko osmisliti, prek minucioznega variiranja svetlobnih vrednosti.

Tako kot je izbor barvnih vrednosti v slikarstvu barvnega polja razširil Gustav Gnamuš, se tudi glasba Georga Friedricha Haasa dogaja v razširjenem barvnem polju. Obenem se njegova glasba zgodi v ožjem frekvenčnem spektru, precej več je srečevanja in interferiranja med zvoki, kar ustvarja značilno dinamiko, ki poganja njegovo glasbo. Njegova glasba pogosto pulzira, pogosto nastaja nenavaden občutek, da se prek pulzov ta glasba širi in krči v času.

Morda ni bilo nikoli prej slikarstva ali glasbe tolikšne lepote, ki bi bila ob vsej svoji lepoti tudi popolnoma stran od kiča.