Sodnica okrajnega sodišča na Manhattnu Loretta Preska je v obrazložitvi sodbe po dve leti trajajočem postopku dejala, da Laurel Zuckerman, prapranečakinja judovskega industrialca Paula Leffmanna, po veljavni zakonodaji zvezne države New York ne more dokazati, da je Leffmann delo prodal pod prisilo, kar bi upravičilo zahtevo po vrnitvi umetnine. Zuckermanova je kot drugo možnost poleg vrnitve slike zahtevala izplačilo več kot 100 milijonov dolarjev odškodnine.

Predmet tožbe je bila slika Igralec (nastala je med letoma 1904 in 1905), eno redkih platen iz Picassovega rožnatega obdobja, v katerem je s toplejšimi, romantičnimi rdeče-rožnatimi odtenki zamenjal hladnejše barve t. i. modrega obdobja. Celopostavna figura igralca je naslikana na hrbtno stran krajine, saj si tedaj še relativno neznani umetnik ni mogel privoščiti novega platna.

"Naša stranka je zelo razočarana nad odločitvijo in se namerava nanjo pritožiti," je v pisni izjavi sporočil odvetnik Zuckermanove Lawrence Kaye, v Metropolitanskem muzeju pa so odločitev sodnice pričakovano pozdravili. Kot so zapisali, njena odločitev potrjuje, da je muzej "zakoniti lastnik" Picassove slike. Hkrati so poudarili, da zelo resno preučujejo vse navedbe glede lastništva del v povezavi z nacističnimi zaplembami, in dodali, da so vrnili več del, za katera se je izkazalo, da so bila lastnikom nezakonito odvzeta.

Po besedah prapranečakinje judovskega poslovneža je družina Leffmann leta 1937 iz Nemčije pobegnila v Italijo, leto pozneje pa je Paul Leffman omenjeno Picassovo delo za 12.000 dolarjev prodal dvema trgovcema z umetninami, s čimer je potem financiral pobeg iz fašistične Italije v Švico.

Delo leta 1952 donacija muzeju
Metropolitanski muzej je dragoceno delo leta 1952 pridobil kot donacijo, Leffmannovo lastništvo pa do leta 2011 zaradi nepravilnega katalogiziranja ni bilo zapisano nikjer. Laurel Zuckerman, ki v imenu njegove vdove Alice upravlja Leffmannovo dediščino, je za sliko izvedela leta 2010 in pozneje sprožila postopek za vrnitev dela upravičenim lastnikom. V tožbi je vztrajala, da okoliščine, v katerih je njen praprastric leta 1938 prodal delo, pomenijo, da družina ni nikoli izgubila lastništva nad njim. V muzeju so vseskozi vztrajali pri neizpodbitni pravici do lastništva slike. Njihove raziskave provenience so pokazale, da prodaja Picassove slike ni bila neposredna posledica nacističnega preganjanja, saj jo je Leffmann v Parizu prodal za pošteno ceno in kupnino tudi obdržal.

V obrazložitvi sodbe, spisani na 50 straneh, je sodnica zapisala, da je prodaja stekla med dvema posameznikoma, ne med posameznikom in predstavniki fašističnih ali nacističnih oblasti. Čeprav so Leffmannovi občutili ekonomski pritisk v času grozljivih okoliščin nacističnega in fašističnega režima, po njenem mnenju ni mogoče dokazati, da je šlo za neposreden pritisk v primeru nakupa slike.