Stane Kregar se je rodil leta 1905 v Zapužah pri Dravljah. V letih 1917–1925 se je šolal na Škofijski klasični gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano in po maturi študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen leta 1929, nato pa je v letih 1930–1935 študiral slikarstvo v razredu profesorja Maxa Švabinskega na Akademiji za likovno umetnost v Pragi. Po koncu študija se je vrnil v Ljubljano in poučeval risanje na Škofijski klasični gimnaziji do nemške zasedbe leta 1941 oziroma v Baragovem semenišču za Bežigradom do konca druge svetovne vojne leta 1945. Po vojni je opustil pedagoški poklic in je do smrti ustvarjal kot svobodni umetnik. Umrl je 1. avgusta 1973 v Ljubljani, pokopali pa so ga v družinski grob v Šentvidu nad Ljubljano. V osmrtnicah in spominskih zapisih so se pokojnega Staneta Kregarja strokovne likovne institucije in cerkvene oblasti spominjale kot velikega umetnika, ki je pionirsko zaznamoval zgodovino likovne umetnosti na Slovenskem, tako posvetnega kot cerkvenega slikarstva.

Kregarjev razvojni lok likovnega modernizma
Kregar je eden osrednjih slovenskih likovnih umetnikov druge in tretje četrtine 20. stoletja, tako v posvetnem kot sakralnem slikarstvu; v polju slednjega je bil v času po drugi svetovni vojni edinstven in neprekosljiv. Delal je v raznolikih likovnih tehnikah – posvetna dela pretežno v olju na platno ter sakralna v raznolikih monumentalnih slikarskih tehnikah, načrtoval pa je tudi umetnoobrtne izdelke, ki so jih izvedli drugi mojstri. Kregar je ustvarjal v štirih slogih, ki kažejo razvoj likovne umetnosti 20. stoletja doma in na tujem: nadrealizem, poetični barvni realizem, abstrakcija in angažirana nova figuralika. Sredi tridesetih let je v našem prostoru pionirsko nastopil v nadrealističnem slogu, od konca tridesetih let do začetka petdesetih let je slikal v poetičnem realističnem slogu, v zgodnjih petdesetih letih je začel geometrijsko preoblikovati realne podobe in je po letu 1953 prešel v abstrakcijo ter postal pionir tega sloga na Slovenskem; abstraktne krajine so najbolj značilen del njegovega likovnega opusa. Sredi šestdesetih let je začel slikati v slogu nove figuralike, ki ga je ohranjal do smrti. Figura sicer nikoli ni izginila iz našega slikarstva, a jo je Kregar pionirsko uvedel v simbolno preoblikovani obliki, ki je slikarjev komentar družbe in aktualnih dogodkov. Večkrat je tudi študijsko potoval po Evropi, zlasti v Francijo, bil pa je pomemben avtor in kulturna osebnost tudi v širšem jugoslovanskem prostoru.

Kam pa bi lahko umestili Kregarja v primerjavi z drugimi velikimi slovenskimi likovnimi modernisti? Kregar nikoli ni posegel v razklano ekspresivnost Marija Preglja, introvertirano samoto Gabrijela Stupice, razčlovečene vojne podobe Zorana Mušiča ali arhetipsko fantastiko Franceta Miheliča … Kregarjev svet je vsebinsko in likovno drugačen, k čemur so gotovo prispevale tudi njegove plemenito umirjene značajske poteze in dejstvo, da je med drugo svetovno vojno deloval kot gimnazijski profesor. Odlika Kregarjevega slikarstva je v lepoti in harmoniji, liričen značaj njegovih platen so prepoznali kot tipično slovenski, vseskozi pa je bil izjemen kolorist, kar je njegova osrednja likovna karakteristika.

Prisotnost v razstaviščih in literaturi
Kregar je dobro zapisan v našem kulturnem spominu ter prisoten tako s predstavitvijo v galerijah kot v strokovni literaturi oziroma periodiki. Njegove slike najdemo v domačih in tujih javnih in zasebnih zbirkah – največja stalna zbirka je v po slikarju poimenovani galeriji v Zavodu sv. Stanislava (je eden redkih slovenskih umetnikov svoje generacije s tako obsežno stalno predstavitvijo), drugo največjo zbirko hrani Moderna galerija v Ljubljani, kjer so tri njegove slike del stalne razstave, več slik ima v lasti tudi Muzej savremene umetnosti v Beogradu. V času po osamosvojitvi so bila Kregarjeva dela predstavljena na vrsti manjših razstav, na katerih je prišlo do izraza zlasti sakralno slikarstvo, leta 2013 pa je bila ob štiridesetletnici smrti v Narodni galeriji v Ljubljani spominska razstava Romar k lepoti, na kateri so prvič enakovredno predstavili tako njegovo posvetno kot cerkveno slikarstvo. V literaturi je Kregarja celostno predstavil Aleksander Bassin z monografijo pri založbi Obzorja (1972), njegovo sakralno slikarstvo več avtorjev pri založbi Družina (2005), različne ikonografske, slogovne in likovnoteoretske vidike Kregarjeve umetnosti pa so obravnavali najvidnejši slovenski umetnostni zgodovinarji in likovni teoretiki. Kljub temu pa pogrešamo temeljno delo o njegovem življenju in delu, ki bi celovito predstavilo vse vidike njegove umetnosti s kakovostnimi reprodukcijami (pomanjkanje temeljnih monografij najvidnejših slovenskih likovnih umetnikov je eden osrednjih problemov umetnostnozgodovinske stroke – morda je rešitev v postavitvi spletnih strani umetnikov ...), prav tako pa bi po več kot petdesetih letih morali predstaviti Kregarjev opus na večji pregledni razstavi, saj je bila zadnja retrospektiva v Moderni galeriji v letih 1971–1972.

"Po novi modi"
Kregar je že s svojimi sanjskimi nadrealističnimi slikami v sredini tridesetih let preteklega stoletja na domači likovni sceni vzbujal začudenje, še bolj pa z abstraktnimi deli, ki jih je prvič razstavil (skupaj z grafikami Rika Debenjaka) v Moderni galeriji leta 1953 in doživel izrazito negativno kritiko. Josip Vidmar je v Slovenskem poročevalcu 13. decembra 1953 v tekstu Po novi modi med drugim zapisal: "Resnično ozadje vsega tega Kregarjevega "iskanja" ni prekipevajoč in v vse strani kompliciran temperament, ki bi bil poln problematike in napetosti našega časa, temveč je ravno nasprotje vsega tega: puščoba, praznost in dolgčas, ki si namesto skromnega umetniškega zadoščenja, kakršnega mu upodabljanje življenja in stvari brez strasti ne more nuditi, išče nadomestila v artističnih novotarijah, trikih in modnih fintah. Nihče ni zoper novo formo, toda ta nova forma mora biti najdena, ne da bi bila iskana. … Kregar in njegovi "soiskalci" lahko "ustvarjajo" v vsakem stilu in v vsakem načinu, ki ga kje srečajo. Najljubši jim je seveda tisti, ki je ravno v modi, ker jim daje občutek, da korakajo v prvi vrsti bojevnikov in "iskalcev". Samoprevara, ki je prav tako bedna, kakor je bedna vsa ta razstava, o kateri govorim." To je bila za Kregarja najbolj uničujoča kritika (ob občasnih očitkih, da se nagiba k dekorativnosti), ki pa se ni izkazala za utemeljeno, saj je bolj kot na likovnih temeljila na družbeno-političnih izhodiščih. Slikar je kljub temu pogumno vztrajal ter postal utemeljitelj nove dobe visokega modernizma v slovenskem slikarstvu, pravzaprav je odprl novo pot tudi kolegom. Poudariti je treba, da je bil Kregar vseskozi aktiven član različnih likovnih društev, že leta 1937 je bil med ustanovnimi člani Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov (Neodvisni) in kasneje tudi njegov predsednik. Člani Neodvisnih sodijo med največje umetnike 20. stoletja, z vrsto uglednih kolegov pa si je Kregar delil tudi ateljejske prostore na Večni poti v Ljubljani in obstajajo zanimive prijateljske anekdote. Kipar Stojan Batič se je denimo spominjal, da je Kregar kot duhovnik poročil Zdenka Kalina, Marij Pregelj pa je ob tej priložnosti igral na harmonij.

Umetnostna zgodovina in likovna kritika je ne glede na Vidmarjev pogrom, ki pa je vendarle sprožil širšo in potrebno debato o abstraktni umetnosti na Slovenskem, Kregarja visoko cenila in ga umestila v vrh našega likovnega modernizma. S čim pa se lahko umetnik neizbrisno zapiše v zgodovino? Prvič s pionirskimi pristopi, ki premikajo meje v likovni umetnosti in vplivajo na njen širši razvoj; drugič z obsežnim in kakovostno izenačenim likovnim opusom; tretjič pa s tem, da uspe v svojih delih odraziti duha časa. Lahko rečemo, da je bil Kregar uspešen v vsem trojem, kar je potrdila tudi Prešernova nagrada za življenjsko delo leta 1971, kjer so v utemeljitvi med drugim zapisali: "Stane Kregar je v svojem obsežnem in kvalitetnem opusu utiral slovenski umetnosti nova pota in tako prispeval velik delež k njeni afirmaciji v svetu."

Ob Kregarjevi obletnici smrti tudi dokumentarni film
Letošnjo 50. obletnico smrti Staneta Kregarja zaznamujejo tudi spominski dogodki, razstave in izdaje. V Galeriji Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava jo bodo zaznamovali z več dogodki, med drugim so že razstavili slikarjev križev pot iz župnijske cerkve v Brežicah, septembra pa bodo odprli manjšo razstavo Kregarjevih del na antične teme (ki so bile slikarju še posebej ljube). V Galeriji Družina v Ljubljani je do konca avgusta na ogled razstava Neznani Kregar, na kateri predstavljajo širši javnosti neznana slikarjeva dela in s tem odstirajo nove poglede na Kregarjevo umetnost; razstavo spremlja tudi katalog.

Ob jubileju bodo pri založbi Družina ponatisnili temeljno delo o Kregarjevem sakralnem slikarstvu iz leta 2005. Na Televiziji Slovenija pa v uredništvu dokumentarnih oddaj nastaja dokumentarni film o Stanetu Kregarju. Scenarij podpisuje avtor tega članka, režijo Petra Hauc in Boštjan Vrhovec, direktor fotografije je Robert Doplihar. Film bo predstavil Kregarjevo življenje in delo skozi pripoved strokovnjakov, sorodnikov in prijateljev, ki poudarjajo raznolike poglede na umetnika. Posnet je bil v različnih likovnih institucijah in cerkvah po Sloveniji, pa tudi v Beogradu. V tamkajšnjem Muzeju savremene umetnosti hranijo osem Kregarjevih slik in jih tudi vključujejo v svoje aktualne razstavne projekte, s tem pa so ustvarjalci dokumentarnega filma želeli Kregarja ponovno izpostaviti kot pomembno figuro ne samo slovenske, ampak tudi jugoslovanske umetnosti. Dokumentarni film o Stanetu Kregarju bo na sporedu jeseni.