Vrata na Vošnjakovi 4 odpira galerija dobrih pet let zatem, ko je direktorica Piera Ravnikar na Prešernovi cesti odprla prve prostore v želji, da z ustanovitvijo zasebne galerije, namenjene avtorjem mlajše generacije, naredi enega od potrebnih korakov k vzpostavitvi umetniškega trga, na katerem umetniki ne bi životarili.

V znakovnem svetu Maxa Freunda
Nekaj manj kot 300 kvadrantih metrov novih razstavnih prostorov galeriji omogoča, da v novo leto vstopi s štirimi postavitvami. Avstrijski umetnik Max Freund se predstavlja s postavitvijo Blümchen, na kateri v svojem prepoznavnem poigravanju, združevanju in prepletanju simbolov, sugestij in metafor ustvarja samosvoj znakovni sistem. Izhodiščna točka tokrat stkane mreže vizualnih znakov so rožice, pomanjševalnica univerzalne in ponavljajoče se motivike ne le v dolgi zgodovini likovne umetnosti, ampak tudi v sodobni (pop)kulturi.

Če so ob prvi asociaciji cvetlice nemara metafora domačnosti, ljubkosti in izražanja naklonjenosti, pa so, postavljene v drugačen kontekst, lahko tudi simbol minljivosti in krhkosti, v tej binarnosti pa metafora smrti in življenja kot takega. Rože so, zlasti, kadar so izrečene v pomanjševalni različici, tudi sarkastični komentar na posmehljiv in izključujoč odnos do dekorativnega momenta v umetnosti. Tega namreč v svoje delo vključuje tudi Freund, ki ga v igrivem združevanju abstraktnega vzorca in oprijemljivejše figuralike, domiselnem strukturiranju slikovne ploskve in preverjanju dovzetnosti raznolikih materialov povzdigne v neločljive komponente kompleksne ustrojenosti obdajajočega nas sveta.

Freundovo slikarstvo temelji na poigravanju z nasprotji, ki se odvijajo na več ravneh, tudi z vključevanjem takšnih, na videz trivialnih segmentov v abstrahirano podobo, ki jo ustvarja. Na ta način vzpostavlja dihotomijo med dobesednim in metaforičnim, med povsem abstrahirano in v vzorec lomečo se ploskvijo ter mimetično podobo, pa tudi med ploskovitostjo naslikane podobe in taktilnostjo tkanin, ki jih, tako kot razne fotografije, materiale iz knjige in fotografije, kolažira v svoja dela.

Kot je ob razstavi zapisala Eva Simonič, slike Maxa Freunda "vzdržujejo dualizem približevanja in oddaljevanja" in prav v tem premiku se zgodi magija doživljanja njegovih del. Ko stojimo v njihovi neposredni bližini, slike razkrijejo umetnikovo fascinacijo nad materialom in raziskovanjem možnosti, ki jih ta nudi njegovemu izrazu.

Kaj bi se zgodilo, če bi nam vzeli vse te slike?
Neža Knez v kletnem prostoru galerije v projektu Kaj bi se zgodilo, če bi nam vzeli vse te slike? raziskuje, koliko možnih oblik je združenih v eni stvari, predvsem pa, na kakšen način se nam te kažejo. V jedru njenega zanimanja je raziskovanje večplastnosti medijev, njihovih raznolikih lastnosti in materialnosti. Poetiko skritih stvari raziskuje z multimedijsko instalacijo iz naravnih in umetnih elementov, v katerih mnogoterost fiktivnih struktur odpira tudi vprašanje disfrakcije svetlobe in zvoka. Umetnica v projektu nadaljuje raziskovanje materialnosti svetlobe, taktilnosti zvoka in volumnosti pogleda, predvsem pa njihove pojavnosti skozi različne koreografije, s čimer se tudi sicer ukvarja v svojem delu. Kot je ob razstavi zapisala Simonič, fascinirajo umetnico geološki pojavi in njihovi fizični vidiki, ki so na neki način izrinjeni iz lastnih funkcij in re-teritorializirani v "(u)stroje", ki definirajo našo tehnološko medijsko kulturo.

Milenijska verzija pop arta
Miha Majes na postavitvi Good Kids, Mad City predstavlja ready-made skulpture in reliefe iz plastelina, v katerih z naslonom na ikonografijo lastnega otroštva (lahko pa tudi kogar koli drugega) razmišlja o sistemih, ki jih v sodobni družbi narekuje in pogojujeta potrošništvo in pozni kapitalizem. Vendar fluorescentne skulpture 'happy mealov' in kock Lego niso le aluzije, vzete iz ikonografije otroških let, pač pa vsesplošno obdajajoče nas podobe medijev, reklamnih oglasov in prodajaln. Kot ob razstavi zapiše Simonič, ustvarjajo njegova dela "milenijsko verzijo pop arta v poznem kapitalizmu". V teh umetnik prevprašuje osebne mite, na katere je vplivalo njegovo odraščanje na slovenskem podeželju.

Majes začenja serijo s plastelinsko predelavo Bureglovega sveta, s čimer nakaže moralistični ton in kritično premišljevanje o zakonitostih in posledicah brezosebnega in brezkompromisnega ekonomskega sistema sveta, v katerem živimo. Vendar njegov napor v prvi vrsti nemara ni usmerjen v obsodbo, ampak bolj v razmišljanje o lastni vlogi in (zmožnosti) angažiranosti v tej vsesplošni kakofoniji podob, usmerjenih v formiranje voznih potrošnikov.

Pod naslovom Novo, New, Nouveau, Now Galerija Ravnikar z novejšo produkcijo predstavlja "hišne" umetnike Ivano Bajec, Majo Babič Košir, Simona Kocjančiča, Barta Lunenburga, Neveno Aleksovski, Meto Drčar, Nino Čelhar, Tadeja Vaukmana, Tjašo Rener, Radovana Kunića in Heleno Tahir.

Vse štiri razstave bodo na ogled do 10. marca, zatem pa bodo na samostojnih postavitvah predstavili dela Nine Čelhar, Meritona Malokuja in Sare Bezovšek (v sodelovanju z revijo ETC).